Pravzaprav bi bilo čudno, če šestdeseta leta prejšnjega stoletja – natančneje leto 1964 – ne bi med eksplozijo izumov izstrelila aluminijaste pločevinke. Prebivalci svobodnega sveta so pristali na Luni, letalo boeing 747 je že opravljalo prve testne polete, moderne ameriške družine pa so takrat dobile velike avtomobile, večje hladilnike, barvne televizorje, pred katerimi so na zložljivih pladnjih večerjale, krasni novi svet pa je začinila tudi aluminijasta pločevinka. Iz nje je najmodernejši narod na svetu lahko pil le tako, da so potrošniki pokrov dvakrat preluknjali. Večja odprtina je bila za pitje, manjša pa za zrak, kar pa seveda ni bil način, s katerim bi zadevi elegantno »prišli do dna«. Izboljšave se je lotil Ermal Cleon Fraze, ki je na družinski piknik pozabil vzeti luknjač in je pločevinke potem »odpiral« na avtomobilskem odbijaču. Neke noči, ko ni mogel zaspati, je inovator iz Flinta v Michiganu zasnoval mehanizem, sestavljen iz kovinskega obročka, kovice in majhne trikotne površine pokrova, ki se je ob dvigu obročka najprej vdala, nato pa si jo z obročkom do konca odtrgal in tako naredil odprtino za pitje. Kot britvica oster kos, ki je prej pokrival odprtino za pitje, so potrošniki večinoma odvrgli kar na tla, nekaterim je ob odpiranju padel v pločevinko, v nekaj primerih so ga celo pogoltnili. Čeprav podoben sistem odpiranja še danes prevladuje v Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu, se je sredi sedemdesetih let uveljavil današnji sistem, ki pokrovčka odprtine ne odlomi do konca in ga zakrivi v notranjost pločevinke. Se še vedno čudite, da se je aluminijasta pločevinka množično prijela? Kako lahko točimo pijače v aluminijasto »ovojnino«, kot radi rečejo v panogi? Mar ni potratna, mar ni nerodna, mar ni draga, mar ni naravnost nemogoča? Ne za industrijo pijač in bilance podjetij. Med prevozom in v trgovini jih je mogoče zložiti na manjšem prostoru kot plastenke ali steklenice. Nepredušno zaprte ne prepuščajo svetlobe in zagotavljajo dolg rok trajanja. Toplotna prevodnost aluminija omogoča učinkovitejše hlajenje pijač kot pri drugih ovojninah, povprečno 15 gramov (prazno) težko »piksno« pa se da v celoti reciklirati, kar pri drugih ovojninah ni mogoče. Medtem ko industrija v javnosti vzdržuje ekološko podobo pločevinke, to do neke mere drži, saj je za recikliranje ene pločevinke potrebno kar 95 odstotkov manj energije, kot so je vložili v njeno izdelavo, po drugi strani pa je realnost za odtenek drugačna. V Sloveniji podatkov o količini in številu zbranih aluminijastih pločevink ter recikliranju ni mogoče dobiti, ameriška industrija pa beleži podatke že od leta 1972. Od takrat so Američani zavrgli 1.010.000,000.000 (tisoč deset milijard) aluminijastih pločevink, ki bi se zložene v ravni vrsti raztezale v dolžini, ki ustreza 158 potovanjem na Luno in nazaj. Zavrženih pločevink se je nabralo za 17,5 milijona ton, danes pa bi bile za reciklažna podjetja vredne 21 milijard ameriških dolarjev. Poleg tega podjetja za proizvodnjo aluminija postavljajo nove obrate na območjih, kjer bi to najmanj pričakovali: v brazilskem pragozdu, na rodovitnih območjih Mozambika in celo na ledeniku Vatnakoejull na Islandiji. Posamezen obrat proizvede 300.000 ton aluminija na leto, kar zadošča le za pol količine pločevink, ki jih Američani vsako leto odvržejo v smeti. Svetovna industrija aluminijastih pločevink rada zamolči, da od 55 milijard pločevink potrošniki recikliramo manj kot polovico. Če bi na primer želeli nadomestiti 820.000 ton pločevink, zavrženih v letu 2003, bi potrebovali energijski ekvivalent v vrednosti 26 milijonov sodčkov nafte, hkrati pa bi ustvarili več kot 3,4 milijona ton izpustov ogljikovega dioksida. Prej omenjenih tisoč milijard pločevink, ki jih od leta 1972 Američani niso reciklirali, ustreza 500 milijonom sodčkov nafte, kar je dovolj energije, da bi lahko z njo vse leto napajali 35 milijonov ameriških domov. Sem sodijo torej tudi hladilniki, v katerih se hladijo aluminijaste pločevinke, ter televizije, ki prenašajo nadaljevanke, kot je Seks v mestu, in tekme osrednjih športnih lig, h katerim samoumevno sodijo in se med njimi oglašujejo tudi pijače v pločevinkah. Pa ne samo to, vsake tri mesece bi lahko iz zavrženih pločevink zgradili floto 14 potniških letal.V zadnjem času so se, ne glede na to, da se gurmani nad okusom pijač iz pločevink glasno pridušajo, na trgu pojavile celo pločevinke v obliki buteljk. Proizvajalec znanega irskega piva polni pločevinke tako, da se ob natakanju v kozarec poustvari značilna pena, ki jo je mogoče naročiti le za točilnim pultom puba. Aluminijasta ovojnina pa ni imuna niti za modo. Medtem ko v Združenih državah in Avstraliji polnijo pločevinke premera 65 milimetrov, so proizvajalci v Evropi začeli slediti modi manjših, 56 milimetrov širokih pločevink, ki so se razširile predvsem s prodorom energijskih pijač. Še ena preglavica, ki beli lase proizvajalcem avtomobilov oziroma oblikovalcem odlagališč za pijače na armaturnih ploščah. Ja, vse je povezano. Prebivalcem Združenih držav v recikliranju s podobno nezadovoljivim tempom sledimo tudi drugi. V Pivovarnah Laško in Union so lani napolnili 150 milijonov aluminijastih pločevink. Koliko ste jih odvrgli v zabojnik za embalažo? ravzaprav bi bilo čudno, če šestdeseta leta prejšnjega stoletja – natančneje leto 1964 – ne bi med eksplozijo izumov izstrelila aluminijaste pločevinke. Prebivalci svobodnega sveta so pristali na Luni, letalo boeing 747 je že opravljalo prve testne polete, moderne ameriške družine pa so takrat dobile velike avtomobile, večje hladilnike, barvne televizorje, pred katerimi so na zložljivih pladnjih večerjale, krasni novi svet pa je začinila tudi aluminijasta pločevinka.