Med te v prvi vrsti spada predvsem obdelava barv postopek, po katerem se končni videz fotografije tudi najbolj razlikuje od izdelovalca do izdelovalca in med različnimi fotoaparati. Človeško oko je namreč različno občutljivo za barve različnih valovnih dolžin, poleg tega je naša zaznava zelo odvisna od razmer, v katerih predmet gledamo. Tipalo teh naših »posebnosti« pri zajemanju svetlobe seveda sploh ne upošteva. Način, na katerega človeški vid zaznava barve, raziskovalci v razvojnih laboratorijih skrbno preučujejo in upoštevajo pri razvijanju vedno bolj sofisticiranih algoritmov za prikazovanje barv na digitalnih fotografijah (potreba po natančnih algoritmih z večanjem ločljivosti tipal in s tem posledičnega manjšanja svetlobnih elementov le še narašča). V osnovi delujejo ti algoritmi s pomočjo podatkov, ki so empirične narave (torej zbrani s preizkusi). Ponavadi gre za zapise točk na krivulji, ki označuje človekovo občutljivost zaznave na določenem delu barvnega spektra. Za doseganje boljše kakovosti barv je pri dražjih modelih digitalnih fotoaparatov mogoče za zapisovanje slik celo izbirati različne barvne modele zapisovanja slik, ki so primerni za različne vrste fotografije. Omenjeni Nikon D2H tako, recimo, lahko uporablja dve vrsti modelov sRGB (eden je prilagojen odtenkom kože, drugi pa barvi pokrajin in rastlin) in Adobov RGB model, ki se ponaša z velikim barvnim obsegom. Pri cenejših digitalnih fotoaparatih razvijalci seveda ne komplicirajo toliko, kljub temu pa je tudi v cenejših razredih vse več aparatov, pri katerih algoritmi za obdelavo barv skušajo »ugotoviti«, za kakšno vrste fotografije gre, in temu ustrezno prilagoditi barve.