Leta 1672 je Isaac Newton, mož ki v fiziki zaseda podobno vzvišen položaj kot Mojzes v svetem pismu, objavil svoj znameniti spis o svetlobi in barvi. V njem je opisal poskuse s prizmo, s katerimi je dokazal, da je bela sončna svetloba sestavljena iz svetlob vseh barv, od rdeče do vijolične. (V resnici je barvni spekter sončne svetlobe še mnogo širši, toda tega Newton res ni mogel vedeti.) Za optične naprave je porazno, da se svetloba vsake barve pri prehodu skozi lečo lomi drugače. To pomeni, da leča vsak žarek bele svetlobe razstavi na žarke različnih barv, ki se za lečo zberejo v različnih goriščih. Praktično to pomeni, da ničesar z daljnogledom, četudi njegov objektiv ne bi imel napake pasov, ne moremo videti ostro, in da vse, kar vidimo, obdajajo kolobarji mavričnih barv (ŽIT 2001/6, str. 56). Za pojav se je pri lečah prijelo ime »barvna napaka« (kromatična aberacija), čeprav je težko trditi, da je pri vsem tem res kaj narobe. Svetloba pač tako potuje skozi snov in bleščeča mavrica na deževnem nebu ni nič drugega kot barvna napaka pri lomu sončne svetlobe v vodnih kapljicah. Po temeljitem razmisleku, ki je trajal kar nekaj let, se je Newton odločil, da se barvne napake pri lečah ne da odpraviti. Zato je naredil povsem drugačen daljnogled, ki takšne napake nima.