Tokratni dogodek v galeriji Škuc bo, kljub temu da je napovedan kot klasična samostojna razstava, v precejšnjem znamenju fenomena, ki se navadno skriva onkraj tamkajšnjih zidov, na dvorišču galerije na Starem trgu 21, ki so si ga za svojo matično točko izbrali v DDR. Širše, v Društvu za domače raziskave. Ob Alenki Pirman (letnik 1964), v preteklosti (mdr.) umetniški voditeljici Galerije Škuc, predstavljata preostali tretjini ustanovnega trojca tega društva še kipar Damijan Kracina (1970) in umetnostni zgodovinar Jani Pirnat (1974), prav oba nazadnje našteta bosta vpletena v tokratni projekt Belo kot umazan sneg . Predvsem Kracina, znan po ustvarjanju futurističnih podob gensko izpopolnjenih živali iz projektov Galapagos ali Specimen , ki bo tudi tokrat ostal na področju nenavadnih organskih oblik in izrazov bio-, hipergenetsko ali bioonè (tako pravi svojim nenavadnim bitjem). Predstavljeni bodo v kombinaciji z besedami higiena, slonovina, WC, kopalnica ali počutišče (kakor sam prevaja welness), s katerimi je povezana bela barva. Čeprav se bo bele v Kracinovi redakciji tokrat držala tudi »umazanija«. Kipar namreč izhaja iz predpostavke, da bela barva, ki je sestavljena iz celotnega barvnega spektra, ni nikdar popolnoma bela, ampak odvisna od okolice. Kot v beli barvi vedno odseva nekaj iz okolice, tako po njegovem mnenju tudi v vsaki umetnini odseva neka druga umetnina. V delih, ki bodo na tokratni razstavi, denimo filmski dosežki Davida Lyncha, dokumentarni filmi z Animal Palenta, Fontana (pisoar) Marcela Duchampa iz leta 1917 pa tudi njegova lastna starejša dela. Rezultat vsega tega bodo različne, a seveda bele ambientalne postavitve, videodela in animacije, postavljene v »belo kocko« galerije, obiskovalec razstave pa si bo lahko ob njih prebral tudi prispevke Janija Pirnata. Ta je namreč h Kracinovim izdelkom pripisal lastne kratke zgodbe. V. U.