Večplastna značilnost projekta že vzpostavlja več različnih plasti (in problemov) projekta. Na eni strani je povezava med raznovrstnimi vizualnimi vsebinami in glasbo. Vsebine in pristopi v vizualni tvarini namreč vzpostavljajo različne interpretativne ravni, ki se lahko vtisnejo v glasbo, tako na ravni vsebine, predstavljanja narative, barv, načina montaže … Medtem ko je igra barvnih prelivov in občutljivih zvočnih zlitij popolnoma izostala, je zasedba (večkrat členjena na manjše formacije) relacijo vzpostavljala na ravni občutij, atmosfere (v muziciranju k uvodni animaciji o vlogi žensk v različnih kulturah in nejasni, zamegljeni zgodbi o križanju popikone s pomanjkanjem bizarnosti), členjene ritmike. Vneto so iskali nasprotja med mirnostjo in izbruhi hrupa na ravni improvizacije ter vstop v različna žanrska okolja lenobnega in neprepričljivo členjenega jazza (denimo prej kot izraz nostalgije kakor odtujenosti v delu o starejši generaciji). Pod vodstvom tolkalista Francesca Cuse kolektiv spontano sestavlja glasbeno strukturo na ravni vodenih improvizacij. Ta je v procesu očitno zahtevala svoj davek v krčevitosti izvedbe, zato odmaknjene od vizualne pripovedi, ujete torej zgolj v lasten proces. Improvizirali so z gestikulacijo in uporabo različnih znakov v slogu vodenih kondukcij legendarnega Lawrencea Butcha Morrisa in njegovih »kondukcij«.