Ligenj je tanjši in bolj podolgovat od sipe, ima pa prav tako šest krajših in dve dolgi lovki. Na zadnjem delu telesa ima obrobne "plavuti", nekakšna stabilizatorja, s katerima plava ali lebdi nad dnom. Je sluzast kot vsi glavonožci in po potrebi spreminja barvo. Ko ga s peškafondom potegneš iz morja, je njegova koža pravi kalejdoskop barv in vzorcev, lahko čisto potemni ali postane skoraj bel, pojavijo se utripajoče pike in pege in tudi vijoličasti in rdeči barvni prelivi, pravi light show. Kot ima sipa sipino kost, ima ligenj pod plaščem dolgo koničasto prozorno pero, ki je njegovo "ogrodje". Hrani se z drobnimi ribicami, ki jih potegne k sebi s sproženima dolgima lovkama. Poganja se na raketni pogon, z iztiskanjem vode skozi cev ob glavi, seveda zadenjsko. Ko beži, spušča za sabo oblačke črnila, s katerimi naj bi zmedel zasledovalce, ki jih je mnogo; vsa večja bitja v morju ljubijo lignje, zato jih ribiči uporabljajo za vabo pri lovu na gofe, zobatce, pagarje; na drobne koščke narezane tudi za lov na majhne ribe. Zraste do dolžine enega metra in tehta do dva kilograma, a največ jih ostane pri skromnega pol kilograma, preden jih kdo ujame in poje. Jeseni in pozimi se lignji drstijo, zbirajo se v nižji vodi, tudi čisto ob obali, in takrat vidimo množico čolnov, v katerih sedijo ljudje in nenavadno trzajo z rokami, gor in dol; z napravo iz kolobarja drobnih iglic, ki se imenuje pušča ali peškafondo ali skosavica, lovijo lignje. V slepi strasti se ligenj prilepi na vse, kar se premika, in se nabode na ostre iglice. Sicer lovijo lignje skozi vse leto, predvsem zvečer, med mrakom in nočjo. Obstajajo tudi "divji lignji", totani, kakor jim rečejo v Dalmaciji, ki imajo večje oči in slabši okus ter se ujamejo tudi poleti, ko pravih lignjev še ni v tolikšnem številu.