Posebej opazna novost v našem kiparstvu je bila, da je avtor svoje izdelke pobarval, tako da jih je Andrej Medved celo imenoval »slikane plastike«. Marijanu Tršarju pa so se prav zaradi tega zdeli s formalnega stališča pomanjkljivi, saj so hermetični konsistentni barvni nanosi pokrili in s tem zanikali kovinsko snovnost materiala, kar se pogosto dogaja kiparjem, ki nedostopen ali dražji material nadomestijo z dostopnejšim. Zato je pozdravil njihovo nadaljevanje, v katerem je umetniku uspelo najti zamišljeni ideji ustreznejšo snov in je njene lastnosti tudi čim bolje izkoristil. Leta 1970 je namreč Dušan Tršar začel delati serijo kipov iz fluorescenčnega pleksi stekla, iz katerega je uspešno izvabil vse lastnosti svetlobnega žarjenja. Čeprav oblik, ki so že same po sebi izražale čutne, čustvene ali miselne asociacije, ni nikoli opustil, je izdelke strogo tehnicistično imenoval Svetlobni objekt ali skrajšano SO, in jih številčil. Tako naslavljanje je bilo v skladu s težnjami časa, ko so mnogi avtorji skušali opozoriti na takrat izredno priljubljeno delo v serijah že z naslovi in zaporedjem posameznih kosov. Serialnost je imela globlji pomen; po eni strani je odsevala popartistično spremljanje kopičenja istovrstnih izdelkov v spogledovanju z razkošno potrošniško ponudbo orjaških super, mega, skratka velikih marketov, po drugi strani pa je opozarjala na opartistično seganje prek meja ožje likovnega z estetiko serijskih industrijskih izdelkov in njihovega dizajna, ki zapeljuje in vara oko. V obeh primerih pa naj bi nevtralni naslovi ali celo nenaslavljanje gledalce odvračali od aluzivnega povezovanja motiva, naslova in hotenega vsebinskega sporočila ter ga osredotočali na čisto likovno formo in problematiko. Kljub hladnemu, nevtralnemu poimenovanju pa objekti Tršarjevih luminoplastik niso mogli prikriti nostalgičnega sklicevanja na še starejšo vlogo ustvarjanja v serijah, saj so bili stoletje po zaporednih pogledih na krajinske ali urbane izseke in druge motive impresionističnih umetnikov, prav tako kot ti, variacije na isto ali sorodno tematiko. Valovanja, organske krivulje in druge naravne značilnosti sevanja so Claude Monet, Edgar Degas in drugi poudarjali z optičnim mešanjem pigmentov, sodobni kipar pa jih je izrazil s fluorescenčno plastiko in neonom.