Prančič je v zadnjih nekaj letih gradil določila nove predmetnosti slike. Slike so se spet začele urejati v modularne sestavljanke s poudarjeno in poslikano debelino podokvira kot kontinuirano slikovno površino, dokler ni na sedanji razstavi predmet odmaknil od stene in ga na tak način osamosvojil. Površina slike je na novo začela dobivati obraz slikovnega plana z barvnimi nanosi, ki se zdijo kot sled manipulacije celotnega predmeta, s čimer odpirajo novo območje v pojmovanju geste. »Dobrodošle slike« ohranjajo nekaj Prančičevega materialnega repertoarja zgodnejših obdobij s kolažiranjem tekstilnih trakov, vračajo potezo kot izrazno sled na fiksiranem telesu slike, do žongliranja z naključnostmi v smislu obračanja predmeta v procesu slikanja, dokler je barva židka. Značilna rdeče-črno-bela paleta se je ohladila v prevladujoče belo-črno-siv register z diskretnimi dodatki zemeljskih barv. Med moduli, ki sestavljajo zlasti velike kompozicije, slikar briše cezure in vse pogosteje mu površine organsko prehajajo druga v drugo. V teh primerih se jasno izraža napor po ponovni integraciji slikovne površine, ki pa je zdaj površina predmeta, njegova kontinuirana opna, sugestivno napeta čez stranice in iluzionistično (?) podstavljena tudi na hrbtu, ki ga sicer ne moremo videti. Ali je mogoče slikovno površino ponovno integrirati v harmonično učinkujočo celoto in na kakšen način, se zdi, da je vse bolj aktualno vprašanje.