Pri njej predvsem ne gre za portret narave ali vrednotenje človekove percepcije realnosti, saj slike izhajajo iz njenih lastnih predstav, iz narave pa delno pobira le nekatere motive, ki jih močno stilizira. Sliko dojema pravzaprav celo zelo formalizirano, saj celotno krajino načrtuje na geometrični mrežnici vertikal in horizontal, ki narekujejo docela geometrične like. Matematično reševanje slike z mrežo ji omogoči ukinjanje klasične perspektive, ki pa jo nakaže z enakomerno razporeditvijo elementov na levi in desni strani oziroma z neke vrste centralizacijo slike. Kljub temu slike delujejo vse prej kot hladno in logično, saj je temeljna koncentracija umetničinega ustvarjanja plastenje transparentnih barvnih nanosov, ki na pomenskem ravni delujejo kot »ekrani« v Lacanovem smislu, čeprav je izbrana motivika dokaj neobremenjena z družbenimi vprašanji. Že Barbara Sterle Vurnik, ki je pisala o njeni lanski razstavi v vrtu Združenja društev slovenskih likovnih umetnikov, je v slikah zaznala zanimivo vprašanje odnosa med lepoto narave in lepoto slike kot umetniškega dela, ki ni vidna le pri Čadeževi, temveč tudi pri številnih umetnicah njene generacije, kot so na primer Joni Zakonjšek, Katja Sudec, Ksenja Čerče, in tudi pri nekaterih iz starejših generacij. Samo vprašanje je nerešljivo, a priča o neke vrste slogovni usmeritvi, ki ji je zvest dobršen del domačih ustvarjalcev. Umetnica se sicer izjemno navdušuje nad deli drugih umetnikov in je redna gostja preglednih razstav, čeprav v nobenem ne prepozna dejanskega vpliva na njeno delo.