Ciklus slik, razstavljenih v Equrni in naslovljenih Mera časa, predstavlja nadaljevanje Kapusovih preokupacij z geometrizirano formo (največkrat sta to trikotnik in krožni segment), ki pa nima značilnosti hladnega, brezosebnega lika, ampak v svoji intenzivni, na bolj ali manj enakomerne pasove segmentirani barvitosti učinkuje hkrati čutno in strukturacijsko konstitutivno. Serialnost Kapusovega pristopa k izbranemu likovnemu problemu je očitna zlasti v podobah horizontalnega formata, kjer se okoli »zasukanega« trikotnika, katerega osnovnica se razteza prek celotne vertikale, s katero je na desni strani zamejeno slikovno polje, generirajo dialoška razmerja med oglatim in oblim, med toplimi in hladnimi kromatskimi odtenki, med risarsko strukturo in sloji barvnih nanosov. V tem smislu si lahko - resda ne brez zadržkov - razlagamo tudi naslov cikla, namreč kot »umerjanje« (jemanje mere) časovno pogojenih sprememb znotraj izbranega modusa artikulacije podobotvornega diskurza. Prav spraševanje o možnostih slikarstva kot takega, o ontološkem statusu slike, ki ne odslikuje predmetov, niti ne izumlja (simbolnih, metaforičnih) znakov zanje, je v jedru Kapusovih refleksij, osredotočenih na preverjanje postopkov vizualizacije nečesa, kar nima svojega ekvivalenta v pojavni resničnosti, ampak se poraja v slikarjevi zavesti in njegovem doživljanju pojmovnih kategorij, h katerim ga napeljujeta tako zgodovina kot lastne eksistenčne izkušnje. Kljub temu da so si posamezne Kapusove slike med seboj podobne, v nobenem primeru ne gre za repetitivni vzorec variiranja na določeno oblikovno temo, pač pa za poudarjanje enkratnosti vsake slikarske izjave, ki tudi z minimalnimi modifikacijami vzpostavi novo, avtonomno entiteto z lastnimi pomenskimi implikacijami in perceptivnimi posebnostmi. Če parafraziramo trditev, ki jo je umetnik zapisal v tekstu Hipotetičnost slikarstva, objavljenem v katalogu svoje nedavne razstave v galeriji Kos (septembra/oktobra letos), namreč da »lahko (slikar) register nedostopnega preigra v drug moment prav s tem, da formira nezamenljivo, konkretno in specifično, čutno nazorno raven podobe«, nam je paradoks (ne samo Kapusovega) slikarstva umljivejši in v zmuzljivosti svoje ubeseditve tudi postavljen tja, kjer besede niso potrebne - v obzorje vidnega.