Njegovi aduti so: dobra koordinacija manualov in pedalov, urejena, skoraj vedno natančna ritmika, najbolj pa barvitost, ki se kaže v ustvarjalnem izboru registracij. Zato mu je Lisztova skladba pisana na kožo. Fragmentarne misli se - tako kot v njegovih klavirskih rapsodijah - vežejo v sukcesivnih zaporedjih, njihova ritmična in melodična raznolikost pa kličeta po barvnih kontrastih. Ker je Emmanuel Hocdé Francoz in dedič tradicije, ki je zavezana iskanju barvitosti in ritmične specifike, je tudi v Lizstovi skladbi znal unovčiti svoja glasbena asa. Zaigral jo je kot orgelsko simfonično pesnitev, v kateri je kliše pogosto kompozicijsko nadomestilo pomena, kar je organist znal spretno izkoristiti za manevriranje s tonskimi slikanji. Tako smo slišali eleganten, pa tudi temperamenten sprehod skozi zgodovino glasbe, od enoglasnega korala do harmonizacij, od preludijev in toccat do fug, od sakralne, meditativne osredotočenosti do ognjevitega zmagoslavja hunskih konjenic. V koncertnem sporedu pa je bil kljub izrazito francoskemu »espritu« izvajalca samo en francoski skladatelj, mladi Valéry Aubertin, čigar glasba je iz podobnega testa: fantaziranja, barvnih odtenkov, kontrastov in, žal, predvidljive forme.