Nekaj časa je raziskovanje posebno lončenino, okrašeno s pasovi uglajenimi v mokro glino, razširjeno po koncu 4. stoletja, razlagalo kot značilen germanski, točneje gotski izdelek. Danes vemo več, saj jo najdemo tudi tam, kjer Gotov ni moglo biti. Pri tem gre za civilizacijsko dobrino, ki so jo iz Podonavja raznesle v vse vetrove prav selitve in naselitve v letih po prodorih Zahodnih Gotov. To seveda spet ničesar ne pove o sestavu prebivalstva, opozarja pa na obdobje vretja in sprememb. Še toliko bolj velja to za značilne, staremu izročilu oblikovanja morda še bolj tuje tvarne člene iz sredeine in poznega 5. stoletja, za prav poudarjene barvne kontraste ter svetlobo in senco pri oblikovanju nakita, združeno s povsem novimi oblikami uhanov in okovov za pas, pa "hunsko" zrcalce (Valič 1990), "hunski" refleksni lok. Sicer so bile to dobrine, ki so jih rabili tudi prek meja okolja, kjer so nastale, vendar jih vsaj takoj, ko so se pojavile v novem okolju, ljudje povsem drugačnih korenin verjetno le niso začeli množično rabiti. Ali pač? Zaradi zakonitosti stvari moramo domnevati, da so take najdbe, ki jih stavimo upravičeno v polno 5. in 6. stoletje, od starejših tako drugačne po obliki in rabi, da moramo tudi na osnovi tvarnih virov pritrditi pisnim, kako se je prebivalstvo v naših krajih v teh dramatičnih časih ne samo razredčilo, ampak tudi močno spremenilo (Stare 1980, Slabe 1975, Knific 1993, Knific, Sagadin 1991, Korošec 1979).