Digitalnost v umetnostih pomeni, da je postala vizualizacija priročna - na računalniškem monitorju lahko predvajamo po CD tudi celovečerne barvne filme... Tehnologija, ki jo upoštevajo registrirane IBM, PC, XT, AT, PS-2/30, CGA, EGA in VGA, sicer pa mikrosoftna korporacija MS, MS-DOS in MS-WINDOWS, tudi Hercules Computer Technology, Zsoft Corporation, Digital Research, Media Cybernetics, Aldus Corporation, XEROX Corporation in druge tehnološke ustanove, je naravnana v ustvarjalnost že z osebnim računalnikom. Priročno je povedano, kaj VR lahko opravi za uporabnika, katere softverske vsebine lahko izvršuje, kateri so hardverski in softverski pogoji in zahteve, katere so funkcije računalniške tipkovnice in miške, digitalne rokavice, vmesnika, čelade, katere podobe se pojavijo na zaslonu in po ikonah ter z menuji, obenem pa je razvidno, kako virtualni stroj poženemo, kako ga uporabljamo konkretno in katere možnosti imamo pri delovanju virtualnega stroja. Funkcionalni ključi VR so kodificirani, torej izdelani po strojnem jeziku, bistveno pa je "skriniranje", torej upravljanje s sliko na zaslonu. Vse ustvarjene slike VR je mogoče računalniško spraviti v umetni spomin, mogoče pa jih je tudi uničiti. Odčitavanje določnih funkcij v postopnosti je avtomatsko, čeprav subjekt, ki vstopa v VR, izbira svojo VR, ki jo postvarja na zaslonu. Direktorijska in subdirektorijska povezava je pomembna po izbiri menuja, pri čemer si je treba zapomniti zadnji podatek. Vizualno gradivo je mogoče obdelati še pozneje: v zrcalni sliki, obrnjeno, razširjeno, nasprotno, osenčeno, osvetljeno, prekrivajoče, barvno in s črno-belimi vložki, povečano ali pomanjšano, prestavljeno, pomnoženo, razrezano, zlepljeno, zokrogleno ali oglato, obrisno, črtno, stilizirano... V kibernetskih umotvorih navzočuje tehnologija, ki je procesirana in pro-gramirana, medosebna in zahteva integralno recepcijo, torej vid-taktilnost-sluh, konkretneje: oči, digitalizacijo in sluh ali posluh, obenem še smisel za gib in gestikulacijo ter za mehke prelive, naposled pa čut za ustvarjalno igro. Ni namreč naključje, da najprej uživajo v VR ravno otroci, ki se hitro vživijo s skustvom virtualnega stroja in ga krmilijo. Koliko sodi kibernetska umetnost že v informacijsko nastajajočo družbo in kibernetsko kulturo, je vprašljivo, saj tudi Janez Strehovec v virtualnih svetovih ne more prerokovati, sklicuje se lahko le na pluriverzum alternativnih svetov. Nedvomno se pokažejo estetske kakovosti v industrijskem oblikovanju, v tiskarstvu in zlasti še v računalniški skrinizaciji, ko je mogoče govoriti o inteligentnih tehnologijah. Ars electronica se je ujela v mrežo sistemov, ki jih napajajo videzne, alternativne zgodbice, vendar tudi bistvene zgodbice.