Lepega dne ob 9.26 sem se zavedel, da nisem zmožen ljubiti nikogar, razen sebe. Dan je bil moje zrcalo. Zjutraj sem razmišljal o tem, kaj bom povedal po teve. Popoldne sem to povedal pred kamerami. Zvečer sem se gledal, kako to povem po teve. Včasih sem se gledal tudi po štirikrat, ker so bile tri ponovitve. Večer prej sem se sedem ur skupaj gledal pri montaži ene druge oddaje. Ves božji čas sem porabil za to, da sem gledal svoj lastni obraz na barvnem ekranu, pa še mi ni bilo dovolj. Pred oddajo sem klical prijatelje in jih spomnil, kdaj se začne, potem sem jih pa spet klical, če so gledali. Vabil sem na kozarček ob prižgani televiziji, da bi me, kot sem se kvazi ironično izrazil, »gledali v zboru«.