... Po petih dneh jadranja so se izčrpane dvočlanske posadke zopet spopadle s slalomom med skalami ob bretonski obali. Uporaba DPGS (diferencialni GPS satelitska navigacija, ki uporablja kopensko referenčno točko, kar omogoča do 20 centimetrov natančno določanje položaja) je v tem razredu postala obvezna, saj v meglenih jutrih posadke v iskanju ugodnejših tokov s spinakri divjajo le nekaj metrov od skal. Veliki barvni ekrani sistema DPGS, nameščeni v kokpitu jadrnice, so tako elektronske oči posadk, ki jih med regato redko loči več kot nekaj dolžin jadrnice. V šesti etapi se je med Perros Guirecom in St. Quayjem celotno ladjevje znašlo v ozkem prelivu, oddaljene druga od druge le nekaj metrov. Srčni utrip dvočlanskih posadk je še povišalo dejstvo, da so na trenutke v le pet metrov širokem prelivu s spinakri drvele v vetru, ki je divjal s hitrostjo od 20 do 25 vozlov. “Velikokrat si moral žrtvovati hitrost, da nisi zajahal tekmovalca pred seboj,” je etapo komentiral drugouvrščeni Michele Desyojeaux. “Imel si občutek, da si na dirki formule 1, ko moraš počakati na pravi trenutek za prehitevanje.” Ellen MacArthur je dogajanje komentirala: “Ti fantje so preprosto nori. Ko sva z Gaëlom (njenim sojadralcem med regato, op. p.) v nekem trenutku ocenila, da se lahko izogneva prelivu, kjer naj bi globina vode glede na karto in plimne tabele znašala le dva metra, poleg tega pa je v njem mrgolelo podvodnih skal, sva z mešanico jeze in groze opazovala pet sotekmovalcev, ki so naju prehiteli z vplutjem v prekleti preliv. Očitno se bo v tovrstnem jadranju treba še veliko naučiti. Komaj čakam!”