Vsi našteti primeri potrjujejo tezo, da je treba v globaliziranem gospodarstvu, značilnem za čas, v katerem živimo, poskrbeti za ugodne ekonomske razmere, če hočemo ohraniti svobodo izražanja, poudarja Jacques Toubon. Nič lažjega, treba je le povzeti preskušene recepte in jih presaditi v zakonodajo posamezne države? Ne, žal ni (več) tako preprosto. Stvar se je dodatno zapletla z razmahom svetovnega spleta, ki je po nemem in govorečem filmu, črno-beli in barvni televiziji zadnja faza razvoja. Prinesel je digitalizacijo vizualnih nosilcev, televizije in kinematografske distribucije. Že ko so se v 80. letih začele pojavljati komercialne televizije, je bilo slišati zlovešče napovedi, da bodo zadale smrtni udarec kinematografom – pa nam je zavoljo državne pomoči tak razvoj dogodkov uspelo preprečiti, razlaga Toubon. »Televizija zaradi zakonov o obveznih prispevkih v filmske sklade ni postala rabelj, ampak najtesnejši zaveznik filma.« S spletom pa je (za zdaj) drugače: pod njegovim okriljem se je razvila zloglasna kultura zastonjkarstva. Spletni deskarji, ki so se navadili, da si določeno glasbo ali film – meni nič, tebi nič – brezplačno snamejo z interneta, se sprašujejo, zakaj bi morali za te stvari še plačevati. Pa vendar je že Beaumarchais uvedel sistem plačevanja avtorskih pravic avtorju, ki tako prejme denar vsakič, ko se njegovo delo izvaja, predvaja ali kako drugače poustvarja. Na spletu pa tega (doslej) ni bilo. Spletno piratstvo je razdrlo družbeno pogodbo in konsenz občinstva, da je za poslušanje ali gledanje avtorskega dela treba plačati, razmišlja Toubon, ki kljub vsemu ni črnogled.