Je morda skrivnost privlačnosti Logarjeve umetnosti dejstvo, da je avtor že zgodaj doumel slikarstvo kot zelo močno in prostrano izrazno polje z izjemnimi komunikacijskimi razponi? Kot efektivno hedonistično opravilo in hkrati intenziven miselni puzzle z barvo in njenim bivalnim poljem, od koder vznika njen odsev do naših čutov? Logar se je v svojih delih zmožen nenehno gibati na meji med svojo intimo in komentarjem družbe, med racionalnostjo in emocijami misli ter slikarskega dejanja, med ekskluzivno in popularno estetiko podob. Verjetno prav zato danes velja za enega najbolj prepoznavnih slovenskih slikarjev in grafikov ter enega pomembnejših predstavnikov Ljubljanske grafične šole, pa tudi generacije slikarjev in grafikov, ki je študirala na Ljubljanski ALU v 60. letih 20. stoletja v času modernističnih teženj po čim bolj čisti likovnosti in avtonomnosti umetniškega dejanja. Pod to površino pa je Logar vselej gojil tudi povsem samosvoj svet barv in oblik, misli in emocij. Sarcophag (U. S.) je Logarjev močan čustveni odziv na grozljivi 11. september, ki je svet ponovno popeljal v obup in strah ter pustil za seboj fizične in psihične razvaline. Logarjeva dela so kot kričeči klicaji, ki skozi izbrano barvno skalo dobesedno sevajo, žarčijo svojo rentgensko svetlobo v belino prostora kot poslednje opozorilo pred končno tišino tega sveta.