Zunaj asfalta je murano lahko hitro neuporaben. Karoserijska oddaljenost od tal ter velik prednji in zadnji pristopni kot obljubljajo veliko, a se vse skupaj konča pri menjalniku in pogonu, ki ob zdrsu prednjega kolesnega para preusmeri do 50 odstotkov moči na zadnji kolesi. Speljevanje v ostre klance je zaradi menjalnika, ki zaradi zasnove ne zmore prenesti vse motorne moči na kolesa, marsikje nemogoče – še toliko bolj v vzvratni smeri. Tudi v blatu se bolj salonski kot terenski štirikolesni pogon ne znajde najbolje. Zgolj sredinska zapora, ki jo voznik vklopi s pritiskom na stikalo, ne omogoča terenske gimnastike. Je pa japonec bolj ritmičen v mestu, kjer razvaja z natančno vodljivostjo in v primerjavi s predhodnikom višjo ravnjo udobja. Novi murano ostaja, tako kot je veljalo za njegovega predhodnika, alternativa. Za kaj več mu manjka marsikaj, recimo kakšen dizel, bolj dodelan štirikolesni pogon in možnost individualne opremske nadgradnje, ki je zdaj omejena na dva paketa opreme in nekaj barvnih različic zunanjosti.