Zakaj pišem o vijolicah? Mnogi bodo zamahnili z roko, češ, saj vijolice niso nič posebnega – dišijo in cvetovi so vijolične barve. Marsikateri Slovenec, ki se je rodil v letih pred drugo svetovno vojno, bo ob besedi vijolice najprej pomislil na film Prodajalka vijolic. Španski film s tedaj slovito pevko in igralko Sarito Montiel se je v začetku 60. let minulega stoletja mnogim za vselej vtisnil v spomin, tudi zato, ker smo naslovno pesem iz filma, prepesnjeno v naš jezik, še dolgo poslušali v izvedbah domačih pevk. Botaniki vedo povedati, da jih v Sloveniji uspeva kar 23 različnih vrst, s sedmimi podvrstami. V rodu Viola, ki uspeva po vsej severni polobli, so našteli kar okoli 400 različnih vrst. Zato je razumljivo, da se bom v tem zapisu posvetil samo eni, tisti, s katero je povezana naša predstava o vijolicah – dišeči vijolici (Viola odorata). Filozof in pisec Teofrast piše (leta 320 pr.n.št.), da so Grki gojili dišeče vijolice v posebnih vrtnarijah in jih prodajali na tržnicah v Atenah. Vijolice so pletli v venčke in si jih nadevali na banketih, saj naj bi s tem preprečevali opitost. Venčke vijolic so nosili tudi ob praznovanju pomladi. Vergil, antični rimski pisec, navaja v svojih Eklogah, da so Rimljani na vrtovih gojili samo vrtnice in vijolice. Slednje so uporabljali tudi ob pokopih kot del cvetličnega okrasja, seveda pa niso manjkale kot sestavni del girland ob poročnih svečanostih. Zdravilne lastnosti vijolic so znane iz časov grškega antičnega zdravilca Dioskorida (1. stol. n.št.), prav tako jih je priporočala sv. Hildegarda v 12. stoletju. Po propadu rimskega cesarstva je gojenje cvetlic tako rekoč zamrlo. Skromni ostanki so bili le zaprti samostanski vrtovi. Šele v poznem srednjem veku poročajo, da so občudovali vrtnice, sivko, nageljne in vijolice na meščanskih vrtovih na ozemlju današnje Francije in Nemčije. Znana je Napoleonova naklonjenost vijolicam, saj so bile te cvetlice najljubše njegovi izvoljenki, Jožefini. Že v 17. stoletju so angleški vrtnarji gojili različice dišečih vijolic v škrlatni, rdeči in beli barvi, pa tudi takšne z dvojnimi (vrstnatimi) cvetovi. Zaradi zunanje podobe je v krščanstvu vijolica simbol Marijine ponižnosti, vdanosti in usmiljenja. Ta simbolika je gotovo povezana z njeno rastjo, saj se razrašča nizko pri tleh, pa tudi cvetove sramežljivo skriva med listi. V določenih obdobjih je imela tudi drugačen pomen: Napoleon Bonaparte jo je izbral za svoj emblem kot simbol poguma, vztrajnosti. Simbolna vrednost vijolic se je skozi zgodovinska obdobja in kulture spreminjala; prav tako se razlikujejo tudi domneve o tem, od kod izvira ime Viola za ta rastlinski rod. Zagotovo pa ne moremo zanikati, da je simbolna vloga ljubkega šopka cvetov vijolic v vsej zgodovini zahodne civilizacije od nekdaj enaka – izraz naklonjenosti in pozornosti. Največji razmah gojenja so vijolice doživele v zahodni Evropi v drugi polovici 19. stoletja, predvsem kot rezano cvetje, povezano v šopek, ki je krasil oprsja gospa. Podobe vijoličnih cvetov so se pojavljale kot okras na posodah, blagu in opremi, kot dekoracija rokopisov slik, tapiserij, motiv na nakitu ipd. Pri gojenju vijolic za cvetličarne (rezano cvetje) so si prizadevali gojiti točno določene barvne različice, z dolgimi peclji, ki so morale ostati čim dlje sveže v vazi in biti odporne proti boleznim. Gojenje vijolic je skoraj povsem zamrlo po koncu druge vojne. Danes jih gojijo v okolici francoske Nice, iz njih vežejo šopke in jih uporabljajo pri izdelavi slaščic. Le malo je cvetov, pri katerih lahko aromo preselimo na brbončice jezika in ustne votline. Cvetovi vijolic (in vrtnic) so ena teh redkosti. Aromo zgostimo v izvlečku, ki ga dobimo s pomočjo prelivanja cvetov vijolic z vročo vodo. Ob tem se izloči tudi svetlo vijolična barva, pripravna za različne deserte. Resda so cvetovi zelo majhni, zato jih za pripravek potrebujemo vsaj nekaj sto. Nekoč je parfum iz vijolic veljal za enega najbolj prepoznavnih. Danes ga izdelujejo skoraj izključno s pomočjo kemije. Med skupinami vijolic, ki so s časom pridobile nekakšen kultni sloves, so tako imenovane parmske vijolice, torej vijolice iz italijanskega mesta Parma. Ker se ni ohranila nobena izvorna rastlina teh posebnih sort, ki se odlikujejo po dvojnih (vrstnatih) cvetovih in vabljivo dišijo, se ne ve, kje in kdo jih je prvi vzgojil. Zanesljivo pa vemo, da te vijolice niso prezimno trdne, saj prenesejo temperature le od 5 do 10 stopinj Celzija. Ne oblikujejo semen, torej se ne širijo po vrtu kot številne sorodnice. Od običajnih dišečih vijolic se razlikujejo po tem, da imajo bolj bleščeče liste in da cvetovi še močneje dišijo. Te vijolice so krive za zanimivo zgodbo iz naše bližine. V drugi polovici 19. stoletja se jim je posvetil grof Filippo di Brazza iz Vidma (Udine). Uspelo mu je križati parmsko vijolico z belo cvetočo vijolico iz narave in tako vzgojiti povsem belo, polnocvetno dišečo vijolico, ki jo je poimenoval Conte Di Brazza. Po njegovi smrti so kmetice v okolici nadaljevale z gojenjem te sorte med vrstami trt v vinogradih. Tudi tamkajšnje vrtnarije so iz teh vijolic naredile velik posel, saj so jih na prehodu iz 19. v 20. stoletje uspešno izvažale po Evropi. Drobne šopke, sestavljene iz desetih cvetov, so pripravili za prevoz tako, da so peclje cvetov ovili v vlažen mah, jih položili na vato, pokrili s papirjem in zložili v posebne škatle. Tako so videmske vijolice potovale devet dni do Sankt Peterburga in tam še deset dni razveseljevale zahtevne kupce. Tako nam drobni cvet vijolice sporoča eno izmed resnic: koliko zgodb se skriva v drobnem bitju, ni odvisno od njegove veličine, temveč od tega, koliko pozornosti smo mu pripravljeni nameniti.akaj pišem o vijolicah? Mnogi bodo zamahnili z roko, češ, saj vijolice niso nič posebnega – dišijo in cvetovi so vijolične barve. Marsikateri Slovenec, ki se je rodil v letih pred drugo svetovno vojno, bo ob besedi vijolice najprej pomislil na film Prodajalka vijolic. Španski film s tedaj slovito pevko in igralko Sarito Montiel se je v začetku 60. let minulega stoletja mnogim za vselej vtisnil v spomin, tudi zato, ker smo naslovno pesem iz filma, prepesnjeno v naš jezik, še dolgo poslušali v izvedbah domačih pevk.