V t. i. industrijski televiziji prevladujejo zahteve po majhnih in lahkih napravah. Da bi jim ustregli, so pri RCA že konec 50. let razvili vidikon, prilagojen za snemanje v barvah. Na njegovo čelno ploščo so najprej naparili trakce ozkovalovnih filtrov za rdečo, zeleno in modro barvo. Prek vsakega od teh trakcev je bila nanesena prevodna proga -- elektroda, vse skupaj pa so prekrili s plastjo fotoprevodne snovi. Sestava tarče je bila torej v bistvu identična kot pri navadnem vidikonu. (Glej sliko ?? v barvni prilogi!) Trakovi filtrov s pripadajočimi elektrodnimi progami so bili vzdolž tarče zbrani v barvnih trojčkih. Ker je bilo teh 300, je bilo vseh trakcev z elektrodami 900. Izdelali so dve vrsti vidikonov: prvega s premerom 50 mm in 32 x 24 mm veliko tarčo ter drugega s premerom 25 mm in pol manjšo tarčo. Vse signalne proge posameznih barv so ob spodnjem in zgornjem robu tarče povezali z vodili. Slikovni signal se je za vsako od treh barv generiral -- podobno kot pri navadnem vidikonu -- le za vsako barvo posebej. Vsako od treh vodil je bilo prek svojega upora priključeno na pozitivni pol napetosti 30 V in na teh uporih se je oblikoval signal treh barv. Barvni vidikon ima manjšo ločljivost in manjšo občutljivost kot črno-beli ter ne ustreza kakovosti profesionalne televizije. Pojavile so se še druge izvedbe (npr. v samo dveh barvah -- rdeči in modro-zeleni), ki pa jih vgrajujejo samo v industrijske in amaterske kamere.