Čeprav se že veseliš Pregljeve celostne retrospektive v Moderni galeriji in s tem tudi pregleda njegove izjemne litografije, drugih grafik, risb in drugih del – napovedana je za konec prihodnje sezone –, je že ogled sedanje razstave slik dobesedno obvezen. Zaradi prikaza najpomembnejšega znotraj enega najbolj kultiviranih in človeško najprepričljivejših likovnih izrazov, kar jih je kdaj dalo tukajšnje okolje, in zato, ker najbrž ni verjetno, da se bo iz beograjskega Muzeja savremene umetnosti, kjer je po želji slikarja pristala polovica njegove zapuščine, na retrospektivo vrnilo vse, čemur so v nekdanji zvezni prestolnici letos velikodušno omogočili večmesečni »dopust« na tukajšnji rivieri. Kar je naposled, po dolgih desetletjih, omogočilo vnovično srečanje s slikami, ki so po istem volilu pristale v zbirki Moderne galerije. Razstava je razdeljena med Mestno galerijo Piran in koprsko Ložo, a to ne moti. Zastavili so jo namreč tako, da je mogoče v prvi spremljati Pregljev razvoj od poznih 50. let, ko je še sledil nekaterim za to desetletje značilnim slikarskim pristopom, denimo ploskoviti stilizaciji figur in predmetnega sveta, fragmentaciji upodobljenega na barvne ploskve ali izokefaliji, do prve polovice 60. let, ko je že prešel v arhetipske, monumentalizirane, robustne forme teles, v alegorične prikaze telesnih gmot, trupel, ranjenih teles brez okončin. Ogledom je skoraj nujno treba začeti v Piranu, saj so Ložo rezervirali za slikarjevo poslednje leto življenja, za njegovo izjemno vizualizirano dramo v letih 1966 in 1967, ki predstavlja monumentalen, a tudi skrajno intimen Pregljev vrhunec, radikalen preobrat v dekonstrukcijo, krčevito ekspresijo, v krvav nagovor rdečih kep mesa. Od stene z Diptihonom I in II, zadnjim portretom slikarjevega sina Vaska in povsem zadnjim Polifemom, ki jih je ustvaril v kratkih mesecih med januarjem 1967 in smrtjo 18. marca tega leta, se dolgo ne posloviš. vu