Ameriškim kustosom je za razstavo uspelo zbrati več kot sto del, največ seveda slik, pa tudi grafike, risbe in skulpture, ki predstavljajo večino njegovega številčno precej skromnega opusa. Newmanova dolgotrajna umetniška raziskovanja je namreč spremljala velika mera samokritičnosti, ki je botrovala uničenju precejšnjega števila del. Iz prve polovice štiridesetih let je tako ohranjena serija risb, v katerih je čutiti vpliv nadrealističnega avtomatizma in improvizacije, ter nekaj slik, v sredini desetletja pa je Newman počasi izoblikoval oseben slikarski jezik. Znotraj samega gibanja sta v tem času nastala dva glavna toka akcijski slikarji na eni in slikarstvo barvnega polja na drugi strani, katerega vodilni predstavniki Barnett Newman, Mark Rothko in Clyfford Still so se osredotočili na minimaliziranje strukturnih elementov, ki so pripeljali do umirjenih in do skrajnosti prečiščenih kompozicij, sestavljenih zgolj iz monokromnih barvnih ploskev.