Fotografiranje ni samo shranjevanje spominov. Fotografiranje je zabava, užitek − pri samem snemanju in kasneje ob pregledovanju zamrznjenih podob. Ali pač ne – prospekti za digitalne fotoaparate so polni hladnih tehničnih podatkov. Naš ima največjo ločljivost, največ megapik, najboljši čip… Toda večje število pik ne izboljša reprodukcije barv, ne poveča kontrasta posnetka. Le upočasni delovanje aparata, zahteva več prostora za shranjevanje in povečuje nevarnost nastanka digitalnega šuma (to je slabost digitalnih aparatov, ko se enakomerne barvne ploskve spremenijo v zrnaste). Seveda pa je velika ločljivost tudi prednost, ko potrebujemo izreze posameznih posnetkov ali pri večjih povečavah – le kakovost posnetka mora biti primerna. Optika In kakovost posnetka je lahko dobra le takrat, ko je pred svetlobnim čipom dober objektiv, za njim pa čaka zmogljiv program za pretvorbo električnih signalov v svetlobne pike. Dobra fotografija nastane šele pri usklajenem sodelovanju vseh treh komponent. Ko se povečuje ločljivost, se enako povečujejo tudi zahteve za ostale komponente. Rezultati testiranja kažejo, da vsem proizvajalcem ne uspe vedno najti idealne kombinacije, je pa očitno, da so dobre ocene za kakovost slike pogostejše pri dražjih modelih. Mejo med cenenimi in boljšimi modeli lahko postavimo približno pri 100 tisočakih, seveda z izjemami nad in pod to mejo. Nasvet: pred nakupom se ozrite po posebnih ponudbah lanskih modelov. Dražji lanski modeli so letos dosegljivi za polovično ceno in lahko pri malce nižji ločljivosti omogočajo enako ali celo boljšo kakovost fotografije. Hitrost Ko govorimo o hitrosti digitalnih fotoaparatov, seveda nimamo v mislih hitrosti zaslonke, pač pa časovni zamik med pritiskom na sprožilo in zajemom slike. Tehnika pri tem res napreduje in nekateri modeli so že dosegli stare analogne vzornike. Najhitrejši modeli na testu potrebujejo od proženja do zajema manj kot 0,3 sekunde, kar je praktično neopazno. Pri tem so v prednosti modeli, ki imajo majhen razpon spremenljive goriščnice, t.i. zum, saj je glavna zavora prav samodejno ostrenje, t.i. avtofokus. Predvsem večjim modelom z zmogljivejšim zumom pa se pri tem hitro zatakne. Nekaterim modelom še uspeva, da ostanejo pod mejo ene sekunde, kar je še sprejemljivo, ostali pa s časovnim zamikom več kot ene sekunde med proženjem in zajemom slike razočarajo uporabnika. Nasvet: ker je glavni vzrok počasno samodejno ostrenje, se težavi izognemo, če uporabljamo ročno ostrenje (če ga fotoaparat omogoča). Ali pa pred proženjem pritisnemo gumb do polovice, da fotoaparat izostri izbrani predmet in šele potem v primernem trenutku sprožimo. Tresljaji Razveseljivo je, da je vse več fotoaparatov opremljenih s stabilizatorjem slike. Ta elektronski pripomoček zmanjša učinek tresenja rok na ostrino posnetka. Tehnologija, ki sicer izvira iz digitalnih videokamer, je tudi pri fotoaparatih zelo dobrodošla, še posebej, ko uporabljamo večje goriščne razdalje (večji zum) in pri daljših osvetlitvenih časih v šibkejši svetlobi. Poleg prednosti pa obstajata tudi dva močna razloga, da delovanje stabilizatorja, če je potrebno, tudi izklopimo. Prvi je varčevanje z energijo, saj funkcija precej požrešno porablja dragoceno energijo, drugi pa je uporaba stativa. Stabilizator je namreč umerjen na frekvenco tresljajev snemanja iz roke, pri stativu pa drobni tresljaji višje frekvence povsem zmedejo stabilizacijsko funkcijo, zato so posnetki pogosto slabši kot brez nje.