»Toda preden japonsko sladico poskusite, jo morate najprej občudovati,« je dajal še zadnja navodila profesor. Niti malo se ni šalil. »Ne smete jo pohrustati na mah!« To bi bilo nadvse nespoštljivo. »Če koga vidim, da jo bo na hitro zbasal v usta, jih bo dobil po buči.« Ko je še zadnjo pograbil neki obiskovalec, sva obstala sama pred praznimi krožniki. Pomenljivo je pokimal, pobrskal po svoji potovalki in mi podaril velecenjeni vagaši. Roza kolaček, nežen kot češnjev cvet, je skrbno položil na mojo dlan. Naj gospod ne zameri, spominjal je na babičino broško iz krhkega porcelana, ne pa na nekaj, kar čute popelje v svet, kjer ni besed. Sladki cvet sem še dolgo ogledovala, kot naročeno vzdihovala… in ko sem ga končno podelila z nekom, so se razkrile barvne plasti, rahli vonji in delikatni okusi – vesolje brbončic. »Kot bi meditiral,« je pristavil okuševalec. »En tak zen moment.« Prav ste imeli, profesor Kobayashi, sladki hip je prerasel v spomin.