Hamburg – Izdelki ruskega Američana Marka Rothka (1903–1970) že nekaj časa – še zlasti od njegovega lanskega dražbenega rekorda, kar 72,8 milijonov dolarjev, doseženih za sliko Beli center – sodijo med najdražja na svetu, zaradi česar je organizacija njegovih razstav zelo težaven zalogaj za razstavišča. Rothko, v daljšem ruskem izvirniku Marcus Rothkowitz, je pač že dolgo klasično ime ameriškega slikarstva prvih povojnih desetletij; načelno abstraktnega ekspresionizma newyorške šole, čeprav se sam s tovrstno kategorizacijo ni strinjal. Sprva se je navduševal za nadrealistične teorije in dosežke Jungove psihologije, za slikarstvo Matissa in Mirója ter raziskave barv. Obdobje, ki ga je proslavilo, so bila seveda povojna desetletja. Leta 1947 je svoje slikarstvo očistil vseh elementov nadrealizma in se usmeril v nefiguralne kompozicije, na katerih je raziskoval formalne elemente, kot so barva, oblika, ravnotežje, kompozicija in globina ter predvsem tisto, kar je zaposlovalo tudi nekatere druge ameriške slikarje njegove generacije (recimo Barnetta Newmana, Ada Reinhardta in Clyforda Stilla): ideal absolutnega slikarstva, slikarstva kot magije in metafizike. Zdaj njegove slike dosegajo dobesedno metafizične cene, ob vselej odločujočih financah pa pomenijo težavo pri organizaciji njegovih razstav še nekaj. Namreč konservatorska problematika, ki jo je ta slikar prav tako postavil pred stroko. Barvne plasti na površinah njegovih izdelkov so izjemno občutljive, pri čemer je pri Rothku barva tako rekoč vse. Zato tudi v Hamburški Kunsthalle, ki je še do 14. 9. prizorišče njegove retrospektive, zatrjujejo, da gre za projekt, kakršnega Evropa še lep čas ne bo videla. Argument za to je 110 del iz vseh etap njegove kariere, med katerimi je okrog 70 slik, preostalo pa pripada delom na papirju. Informacije: www.hamburger-kunsthalle.de V. U.