Za razstavljena dela je značilen enoten likovni model. Poudarjena je sproščena poteza, ki je ponekod izražena v tanjših, linijskih nanosih ter tudi v masivnejših ploskvah, ki prekrivajo precejšne dele površine glede na samo velikost posamezne slike. S tovrstnimi barvnimi nanosi gradi razgibano ritmično strukturo, ki jo dograjuje z izborom barvnih tonov. Pri izbiranju barv se ne odloča toliko za živahnejše, ampak išče predvsem takšne, ki v medsebojnih odnosih ne prinašajo izrazitejših kontrastov temveč kvaliteto homogenosti, a je ob tem v slikah še vedno dovolj različne barvne vsebine. Zgradba njenih kompozicij je takšna, da v njih ni prostora, ki ne bi imel določene vloge, oziroma pomena v okviru celote. Tako so likovna dela napolnjena z barvnimi plastmi, ki bodisi predstavljajo določen motiv, ali pa ga dopolnjujejo in mu dajejo izrazitejšo vrednost. Motivi, ki jih najdemo na njenih slikah, so med sabo precej različni, saj je našla pobude za svoje dela pri pokrajinah, tihožitjih in figurah. Slogovno je njen način slikanja blizu slikarstvu, ki občasno prehaja v abstraktno zasnovo in so posebnosti posameznega motiva manj razvidne v celotni likovni zasnovi. Vendar abstrakcija ni prevladujoča in je bolj del njenega sproščenega načina slikanja, značilnega za njena likovna dela.