Nošnja krzna tako ostaja izbira vsakega posameznika, zato ne bi bilo prav kazati sovražnosti do tistih, ki se odločijo za to, da ga bodo nosili, seveda pa se vedno lahko odločimo tudi za sintetične ponaredke krzna, ki so na videz identični naravnemu. V svetu je tudi vedno močnejša zahteva, da se označi krzno, ki je pridelano brez krutosti in kjer se z živalmi ravna humano. Če so ljudje preskrbljeni z informacijami o tem, kako je bilo krzno pridelano, bi se velika večina zagotovo odločila za tisto, ki bi nosilo oznako brez krutosti oziroma ‘cruelty-free’. Krznarji na očitke, da zaradi njih ubijajo živali, odgovarjajo, da v svetu 85 odstotkov krzna predstavlja kože gojenih živali – za meso ali kaj drugega, 15 odstotkov pa je od prosto živečih živali, ki se jih lovi z namenom nadzora številčnosti populacije ali zmanjševanja ekonomske škode, kot na primer nutrije v Virginiji ter kenguruji in zajci v Avstraliji. Pojasnjujejo še, da so današnje farmske živali udomačeni nasledniki divjih živali, katerih reja se je začela pred več kot stotimi leti. Za doseganja želene kakovosti krzna in barvne pestrosti so bile skrbno odbrane zdrave živali za gojenje na farmah. Na povsem isti način je človek udomačil, križal in vzgojil domače živali in hišne ljubljenčke. Tako domače živali in hišni ljubljenčki kot tudi živali, ki jih gojijo za krzno, so popolnoma odvisne od človekove skrbi, samostojnega preživetja v naravi niso več sposobne, saj ne znajo več loviti ali si poiskati hrane.