med seboj do potankosti enakih folklornih kostumov, ki so jih kupovale različne folklorne skupine. Kot je v enem izmed svojih člankov ob koncu sedemdesetih let ugotavljal Ravnikar, je bila folklorni dejavnosti v Bolgariji »posvečena zelo velika pozornost, tako izvirni kot stilizirani. V to dejavnost vlaga država ogromna sredstva, kar pričajo številne folklorne skupine širom po deželi in na tisoče čudovitih dragocenih narodnih noš, ki predstavljajo živi etnografski muzej« (1978: 8).526 V Turčiji je siceršnjo oblačenje in kostumiranje folklornih skupin zaznamovala oblačilna reforma, sprejeta leta 1925. Do tedaj so ljudje plesali v obleki, ki so jo tudi sicer nosili in je k plesni zabavi sodila, po tem letu pa so v javnih kulturnih centrih skupine za nastopanje izbirale posebne kostume, ki so se zgledovali po preteklih oblačilnih praksah in so sčasoma dobili ustaljeno sestavo ter zelo pisano podobo (Turkish Folk … 2004). Tako kot marsikje drugod po svetu, so se tudi tu oblikovali regionalni tipi (Turistična agencija … 2004), v katerih se (tako kot na primer na Češkem) spodobi izvajati le interpretacije izročila, ki se prostorsko prekrivajo s folklornimi kostumi (Velička Folkloregruppe … bnl). Prostorska določljivost folklornih kostumov (zlasti če se zgledujejo po pripadnostnih kostumih) je ena od njihovih temeljnih značilnosti, medtem ko je časovna (ne)določljivost le malokdaj opažena. Mnogi pišejo in poudarjajo, koliko različnih folklornih kostumov ali pripadnostnih kostumov obstaja in vse različice umeščajo v prostor. Inara Zlaugtone iz Latvije omenja, da imajo v Latviji na stotine različnih uveljavljenih pripadnostnih kostumov (Zlaugtone 2004), v Albaniji pa naj bi bilo (po razstavi, ki sta si jo avtorja članka ogledala v muzeju) 68 različic na severnem delu in 54 na jugu (Everett in Vickress 1990: 20). Pisanost in dopadljivost folklornih kostumov skupin, delujočih v vzhodni Evropi, je poudarjena na več mestih, predvsem v propagandnem gradivu (Detsky Folklorny … bnl, Jurjevanje in … 1995, Mednarodni folklorni … 2003, Bye 1990: 18), obstajale pa so razlike med folklornimi skupinami, ki so sledile različnim ciljem (skupine so se delile na »izvirne«, »reproduktivne« in »stilizirane«). Prve naj bi izvajale program v folklornih kostumih, ki naj ne bi bili uniformno oblikovani in bi jih sestavljala stara »originalna« oblačila, k slednjim pa naj bi sodila stilizacija (izbira folklornih kostumov iz lahkih tkanin, krojenje, ki omogoča lažje gibanje, barvna pestrost oblačil in oblačilnega sestava) in njej pridružujoče uniformno kostumiranje. »Stilizirane« folklorne skupine so delovale v večjih mestih, v njih pa so pogosto plesali šolani baletniki, ki niso bili sprejeti v baletnih ansamblih, in drugi nadarjeni posamezniki.