Dejansko je možnost «nacionalne kulture” bistveno zmanjšal in omejil na nekaj posebnih poudarkov in barvnih nians že Aleksander Makedonski. Doba helenizma je prvi veliki poskus preseči etnične kulturne meje in ustvariti univerzalno občečloveško kulturo. Odločilen korak od etnične k univerzalni kulturi je bil pojav krščanstva, ki je ustvarilo srečno sintezo grškega logosa, rimske vrline in pravice in judovskega dialoga s Stvarnikom. Krščanstvo je dejansko ustvarilo podlago za novoveško svetovno kulturo, v okviru katere je Goethe formuliral idejo o svetovni književnosti. Že v Goethejevem času ni bilo več «nemške književnosti”. Vsak Nemec, ki je dobro pisal, je po Goethejevem konceptu pisal svetovno literaturo in tako seveda tudi vsak Francoz, Anglež, in po Herderjevem prispevku tudi vsak Poljak, Rus, Čeh ali Slovenec. Dober «slovenski” pisatelj torej ni slovenski, temveč svetovni avtor, ki je pač napisal svoje delo v slovenskem jeziku, ki je izhajal iz slovenskega okolja in okoliščin in ima njegovo delo zato nekaj slovenske obarvanosti. A to je tudi že vse. Ali je to delo svetovno, občečloveško ali pa je zanič.