Izstopil sem po tistem, ko sem po mnogih letih prijavil dve svoji sliki za društveno razstavo, pa me je žirija s čevlji izbrcala iz vrste predloženih del. Vem, kdo so bili člani žirije. Povedale so mi priče. Lansko leto sem šel na otvoritev razstave izbrane kolekcije likovnih del, ki jih hrani podjetje Autocomerce. Razstavljeno je bilo 97 eksponatov. Prostori nabito polni ljudi. Smetana in glamur. Od likovnikov sta bila meni znana samo dva prisotna. Eden od njiju akademska sinecura. Objel sem staro prijateljico Anico C. in ji rekel: tri dobre slike! Ne, je rekla, vsaj pet. V redu, zate pet. Mene od Berganta do Tisnikarja prepriča samo Jama. Ta me resnično navduši. Kajti on sliko gradi, kakor nas je učil Stupica, dograjuje, doslikava, nalaga na platno sloj za slojem oljne pastoznosti kot tudi lazur, išče končno impresijo ali dokončno jasnost in občuteno študijo figure, ne glede na podobnost, v nasprotju z renesančno risbo, in doseže prepričljivost, ki se kosa z mojstri od Giotta in Sienske šole preko renesančnih velikanov, baročnih čarodejev, maniristov in ekspresionistov do današnjih brezdušnih instalaterjev. To Jamovo platno (na desko nalepljeno juto) bi želel imeti vedno pred očmi v intimnem prostoru, ne da bi se od mojstra učil, ampak da bi se pojil z občutljivo barvno mavrico, ki jo ustvarja zastrta svetloba poletnega večera v samotnem ateljeju. Vse je barvito, razen črne brade.