Kaj je torej razlog, da so si Nemci sami zaželeli ogledati okrutnosti, ki so jih pred šestdesetimi leti počeli nekateri njihovi rojaki. Reprodukcije igralnih kart Kobetovega taboriščnega taroka so v kraj ob Bodenskem jezeru namreč pripeljali na povabilo nemških gostiteljev. Kot je povedal Anton Jež, ki v nasprotju z nekaterimi interniranci brez dlake na jeziku razkriva vso bedo vsakodnevnega taboriščnega boja za preživetje, je najbolj zaslužen za razstavo v Überlingenu Oswald Burger . Banatski Nemec, sin člana nacionalsocialistične stranke, ki se je z očetom idejno razšel, se je za nemško temno stran meseca začel zanimati že v mladosti. Pred kakimi petnajstimi leti je na enem svojih potovanj obiskal Ljubljano - tja ga je pripeljala namera najti čim več nekdanjih internirancev. Pomembna vira podatkov iz prve roke sta bila dva zdravnika. Prva je bila Nemka dr. Walterjeva, ki je bila leta 1944 zaposlena v überlingenski bolnišnici, kamor so pripeljali poškodovane prisilne delavce iz rovov. Po bolnike so sredi noči prišli SS-ovci in dr. Walterjevi niso dovolili, da bi jih oskrbela, temveč so jih likvidirali, da bi preprečili širjenje govoric o projektu Magnezit (pod tem imenom je v podzemnih rovih v Überlingenu potekala gradnja nadomestnih proizvodnih prostorov za porušeno vojno industrijo v Friedrichshafnu). Druga zveza je bil nekdanji taboriščnik, Hrvat dr. Matjašić iz Pazina, ki se je iz Jugoslavije odpravil na začasno delo v Nemčijo. Njuna pričevanja so Oswalda Burgerja, danes profesorja na srednji obrtniški šoli v Überlingenu, pripeljala do preživelih internirancev, ki se zdaj že nekaj časa enkrat na leto dobivajo na žalnih slovesnostih. Na lanskem srečanju je Anton Jež v imenu skupine slovenskih taboriščnikov gostiteljem izročil komplet igralnih kart Kobetovega taroka. Odziv je presegel vsa pričakovanja in tako so se Kobetove upodobitve taboriščnega življenja v tušu in barvni kredi na formatu 6x4,5 cm po nekaj usklajevanja in dogovarjanja prejšnji mesec znašle na ogled v razstavnih prostorih überlingenske banke.