Jeremija je vstal izza mize in še bežno s pogledom oplazil okvir za vezenje z abstraktno barvno kompozicijo. Potem je sledil Mabel nazaj po skalnem stopnišču navzgor. Tam sta ga sprejela oba črno oblečena stražarja, ga vzela medse in ga brez ovinkov spet odvedla v njegovo celico. Tam ga je že pričakovala večerja: dve rezini sivega kruha in skodela lečne juhe. Jeremija si je ogledal krožnik in pručko, vendar ni našel nobenih odtisov podganjih tačk. »Lavinia?« je poklical, obrnjen proti postelji. »Če želiš, lahko prideš pojest kruh in juho!« Tokrat se je resnično razveselil, ko je velika, mršava podgana hušknila izpod njegovega ležišča. »Danes sem se namenoma zadrževala,« je rekla in se zahahljala. »Sem pomislila, da je nevljudno začeti, preden pride tudi prijatelj.« »Izvoli, vse lahko pospraviš,« jo je spodbudil Jeremija. Da podgana ne bi imela slabe vesti, je dodal: »Dobro sem se že najedel … khm … za kosilo.« Podgana se je z volčjo lakoto lotila hrane. Jeremija se je pripravil, da si bo po jedi znova želela zadremati. Toda potem ko se je skrbno očedila – bil je pošteno presenečen, da so podgane tako snažne – ga je vprašala: »Naj ti zdaj kaj povem o Katargi?« 354