Tudi do cene enega mililitra barve običajno ne moremo priti enostavno. Nekateri tiskalniki imajo skupno barvno kartušo (za CMYcm). Ko porabimo eno od barv, moramo zamenjati kartušo in tako druge barve vržemo v smeti. Koliko katere barve je ostalo, je odvisno od motivov, ki smo jih s tako kartušo izpisovali. Primer: močno zelene površine so sestavljene iz ciana in rumene. Magente gre malo ali nič. Iz izkušenj s tiskalniki, ki imajo ločene kartuše, vemo, da je razmerje menjav kartuš pri fotografijah in grafičnih straneh približno 3 (Y, Lc, Lm) : 2 (C, M) : 1 (K). Naslednji problem pri izračunu je pomanjkanje podatka o količini barve, ki je v kartuši, saj dostikrat tega podatka enostavno ni možno dobiti. Pa tudi, če ga imamo, nam manjka podatek o ostanku barve. Manj znano je, da večina tiskalnikov ne porabi vse barve iz kartuše. Dejansko gre za tehnični problem, saj je za glavo tiskalnika precej slabo, če ostane brez barve. Proizvajalci ta problem rešujejo tako, da čip na kartuši vodi evidenco o porabljeni barvi. Varnostni faktor je ponavadi precej visok, saj so znani primeri, ko v kartušah ostane tudi več kot četrtina barve. Če vas zanima ostanek pri svojem tiskalniku, ga izmerite - recimo z inekcijsko iglo. V praksi se izkaže, da ta ostanek ni vedno enak in da je različen za različne barve (recimo - v nekaterih tiskalnikih vedno ostane več magente kot ciana).