Moja prva knjiga je izšla v Kijevu leta 1991, dva tedna pred razpadom Sovjetske zveze. Takrat sem bil star že trideset let. Prej me niso tiskali, češ da so moja dela nesovjetska. A prva knjiga – zbornik povesti z elementi fantastike – je bila takoj razprodana. Čeprav so časopisi v tistih časih pisali o drugih stvareh, ne o književnosti. In knjige ni nihče opazil. Potem je prišla neodvisnost, z njo pa gospodarski in socialni kaos. Leta 1992 so v Peterburgu v nakladi sto tisoč izvodov (!) piratsko izdali mojo otroško knjigo Prigode tepkonoskov . Za to sem izvedel po naključju. Telefonirala mi je znanka iz Sankt Peterburga: »Čestitam ti za sijajno knjigo!« Vprašal sem jo: »Kakšno knjigo? Kdo jo je izdal?« Odpotoval sem v Peterburg iskat založnika. Našel sem ga. Vprašal sem: »Kje je moj honorar?« Založnik, simpatičen peterburški Jud in tudi sam pisatelj fantastike Feliks Dimov, mi je odvrnil: »Denarja nimamo. Lahko vzamete honorar v svojih knjigah. Deset odstotkov.« Deset odstotkov od sto tisoč je deset tisoč knjig. Privolil sem. Naložili so mi na vlak nekaj deset zavojev knjig. V Kijev sem potoval skozi Belorusijo. Tako beloruski kot ukrajinski cariniki in so si vzeli nekaj zavojev knjig »za svoje otroke«. Drugo knjigo – bila je lepa izdaja, z barvnimi ilustracijami – pa mi je v Kijevu posrečilo dokaj hitro prodati v časopisnih kioskih. Potem me je vprašal prijatelj: »Zakaj pa sam ne izdaš svojih knjig?« Premislil sem in se odločil. Od dveh prijateljev poslovnežev sem si izposodil okoli šestnajst tisoč dolarjev in v Kazahstanu kupil šest ton papirja. Pomagali so mi ga pripeljati do Kijeva. Sklenil sem izdati dve knjigi – filozofski roman in otroške pravljice. Dogovoril sem se s tiskarno, skupaj z znancem slikarjem sva oblikovala platnice romana, neka druga slikarka mi je narisala osnutek otroške knjige. Izdal sem 25.000 izvodov romana Bickfordov svet in 50.000 izvodov Pravljic o Goši, malem sesalcu za prah . In šele potem sem doumel, da bom moral sam vse te knjige tudi prodati. Začel sem jih razpošiljati po Ukrajini in podpisovati pogodbe s knjigarnami in podjetji, ki prodajajo časopise in revije. Medtem ko sem se dogovarjal, sva z ženo živela med knjigami. Navsezadnje sem večji del knjig poslal v prodajo, pa mi jih je vseeno ostalo doma še več sto zavitkov. Izdelal sem kartonski plakat »Jaz sem avtor«, si ga obesil na prsi in odšel na Andrejevski klanec – najlepšo ulico v Kijevu, kjer prodajajo spominke in slike. V rokah sem držal obe knjigi. Pomislil sem – zdaj bodo prišli turisti in ju kupili. Čez pet minut je pristopil k meni dvometrski fant. Pravi: »Ukvarjam se z varovanjem. Kaj pa ti počneš tukaj?« – »Svoje knjige prodajam.« – »Kako svoje?« me vpraša. Jaz mu odvrnem: »Jaz sem jih napisal in izdal, zdaj jih pa prodajam!« Pomislil je, potem pa rekel: »Dobro, pa jih prodajaj. Če boš imel težave, mi povej. Vsak dan ob dvanajstih sem tukaj.« Razveselil sem se. Pomislil sem: zdaj imam svojo »streho«, mafijsko varovanje. Hotel sem mu podariti knjigo z avtogramom. »Ne berem,« mi je odgovoril in odšel. Spomnim se, da se mi je v najboljšem dnevu na Andrejevskem klancu posrečilo prodati devetnajst knjig. Hkrati sem si izmišljeval različne načine reklamiranja teh dveh knjig. V Kijevu se je že pojavilo prvo podjetje za reklamo na vozilih. Dogovorili smo se, da bodo za 75 dolarjev naredili šest dolgih nalepk za mestne avtobuse Ikarus, ki bodo s to reklamo vozili tri mesece. Besedilo sem jim dal jaz: »Roman A. Kurkova Bickfordov svet – bestseller 1994.« To je bilo leta 1993. Minili so trije meseci in iz podjetja so me poklicali: »Prinesite 75 dolarjev za naslednje tri mesece.« Jaz pa nisem imel več denarja. To sem jim tudi povedal. »Potem bomo pa sneli reklamo!« so rekli. Ampak reklama se je vozila na avtobusih vse do leta 1995. Resda pa se je zdelo, da teh avtobusov nihče ne pere in nazadnje sem samo še jaz znal prebrati reklamna gesla, prekrita z umazanijo in prahom.