Zgornje vrstice v celoti veljajo za primer Andréja Deraina, ki trenutno na fronti vozi topniški traktor in ki velja za enega najpomembnejših slikarjev mlade francoske šole. *** Dela Andréja Deraina visijo v številnih tujih muzejih. V francoskih muzejih ni niti enega, čeprav Derain ni ravno neznan umetnik. Divjost njegovih dekorativnih poskusov, ki smo jih videli na razstavah pred desetimi leti, je temeljito spremenila estetiko mnogih slikarjev, pa tudi ulično umetnost, izveske, plakate, časopise z barvnimi ilustracijami, lesorez, keramiko, pohištvo in celo modo. Ta vpliv je še vedno čutiti v imažeriji, plakatih in modi. Drugod se je umaknil pred nepristnim okusom maškarade, pred ponarejeno eleganco gledaliških rekvizitov, ki je prihajala k nam naravnost z Dunaja, iz Münchna in Berlina. Derain je z velikim zanimanjem proučeval mojstre. Kopije, ki jih je naredil po njihovih delih, pričajo o tem, kako se je trudil, da bi jih razumel. Obenem je s pogumom brez primere presegel vse najdrznejše poskuse sodobne umetnosti, zato da bi ponovno odkril preprostost in svežino osnovnih načel umetnosti ter na njih temelječih zvrsti. Po mladostniški neukročenosti se je Derain usmeril k treznosti in zmernosti. Iz teh prizadevanj so nastala dela, katerih veličina včasih meji na verski značaj in v katerih so nekateri – ne vem, zakaj – prepoznali sledi arhaizma. Derainova umetnost je zdaj prežeta z izrazno veličino, ki bi jo lahko imenovali antična. Podedoval jo je od mojstrov pa tudi od starih francoskih šol, še posebej avignonske, toda prisiljenega arhaizma v njegovem delu ne najdemo. V književnosti, v klasični