»Lani, konec julija, sta se pri meni oglasila Andrej Šiško in Matjaž Jerič. Povedala sta mi, da so se v Mariboru pojavili ponarejeni tolarji in sicer 5.000-tolarski bankovci, o katerih se dotlej še ni nikjer govorilo. Dejala sta, da je vsa stvar zelo čudna, ker je vanjo verjetno vpletena mariborska policija, in da policiji, čeprav sta z njo sodelovala, ne verjameta več, ker se je začela obnašati skrajno nenavadno. Obljubil sem jima, da bom osebno poklical po telefonu šefa kriminalistov Darka Mavra in zahteval sestanek z njim. Z Mavrom sem se potem sestal v enem od ljubljanskih barov, z njim pa je bil tudi Niko Jurišič. Povedal sem mu zgodbo o ponarejenih bankovcih, nato pa me je Maver vprašal, kdo stoji za vsem tem. Ko sem mu odgovoril, da sta to Šiško in Jerič, mi je rekel, da ve za to stvar in da gre za barvne fotokopije tolarjev. Odvrnil sem mu, da se mi zdi, da ne gre samo za fotokopije tolarjev, saj mi je Šiško dejal, da gre za ponarejen originalno tiskan denar. Šiško mi je rekel, da gre vsaj za osem bankovcev z različnimi registrskimi številkami, saj je bil osebno navzoč, ko je nekdo enemu od mariborskih policistov prodal ponarejene bankovce. Po tem čudnem sestanku sem po dogovoru s Šiškom in Jeričem o vsem skupaj obvestil še nekega uslužbenca varnostno-informativne službe, zato da bi VIS prijela ponarejevalce slovenskega denarja. Od tu naprej ne vem več, kaj se je s temi tolarji zgodilo. Zato sem v začetku letošnjega leta vložil dve poslanski vprašanji v zvezi s ponarejenimi pettisočaki. Ministrstvo za notranje zadeve sem vprašal, kaj je storilo v zvezi s ponaredki, ki so jih dobili v Mariboru. Vprašanje na to temo sem zastavil tudi Banki Slovenije (BS). Kajti Šiško je v svojem dnevniku o propadli akciji s ponarejenimi tolarji zapisal, da je bil osebno navzoč, ko je policija v Mariboru dobila sedemnajst kosov ponarejenih pettisočakov, in da je bil v celotni akciji govor o ponarejenih bankovcih v skupni vrednosti približno 2,1 milijona mark. Od BS sem dobil odgovor 5. februarja 1993. V njem piše, da je BS prejela iz UNZ Maribor samo trinajst ponaredkov, ne pa sedemnajst, o katerih govori Šiško. BS tudi odgovarja, da je šlo pri 5.000-tolarskih ponaredkih povsod za barvne fotokopije, medtem ko je Šiško rekel, da je osebno videl vsaj osem bankovcev z različnimi registrskimi številkami, torej tiskan denar in ne fotokopije. To pomeni, da je razlika med temi ponaredki nekam izginila. In to je bistvo afere s ponarejenimi tolarji. Poleg tega sem ravno danes dobil odgovor tudi od ministra za notranje zadeve Bizjaka. O odgovoru lahko povem samo to, da je uradna tajnost in ni vreden omembe. Kajti Mladina je s svojimi raziskovalnimi dejavnostmi pokazala, da je vredna vsaj toliko kot pet kompletnih policij, če so podatki, ki jih je v tem odgovoru navedel Bizjak, uradna tajnost. Za medije tudi ne morem reči, da ne objavljajo takšnih prirejenih resnic, kot so navedene v policijskem odgovoru. Zato bom 23. februarja v državnem zboru sprožil vprašanje, kako lahko dobimo od policije tako ignorantski in posplošen odgovor o stvari, ki je tako pomembna za slovensko državo, kot so ponarejeni tolarji.«