Prazgodovinsko gradišče Monkodonja, ki je bilo obljudeno v času od 1600 do 1300 pr. n. š., nato pa je bilo iz doslej še neznanega vzroka popolnoma in za vedno opuščeno, je prvi sistematično raziskal v petdesetih letih prejšnjega stoletja Boris Bačić. Po več desetletjih je najdišče ponovno zbudilo radovednost stroke in od leta 1997 so na njem potekale nove raziskave mednarodne arheološke skupine. Prazgodovinska naselbina je bila tako znova "odkrita", zato je razstava o tem najdišču dobila naziv Monkodonja - znova odkrito gradbišče. Razstava poskuša z velikimi barvnimi fotografijami, grafičnimi prikazi, jedrnatimi besedili, predvsem pa seveda z restavriranimi najdbami, med katerimi prevladujejo keramika in koščeni izdelki, na oblikovno zanimiv način prikazati življenje in materialno kulturo pradavnega ljudstva, ki je bivalo v Istri pred več kot tremi tisočletji in pol. Gradišče s preprostimi kamnitimi hišami je bilo obdano s koncentričnimi obzidji in zidovi. Njegovi prebivalci so se preživljali z nabiralništvom, lovom, živinorejo in tudi s poljedelstvom, kar dokazujejo kamnite žrmlje. Vse, kar so potrebovali, so si zvečine izdelali kar sami.