To reče edina bivša sošolka, ki jo je smisel poiskati v živo, kar mimo mene, tja nekam proti sosednji v predmetu izgubljeni duši, kot da ji ne bi dal vedeti. Počesan na tisto, kar ji je fetiš na Magnificu, sicer ni rekla glede frizure, bele teniske ala čapac, ki ni čapac, ampak sofisticiran bluz, to je tudi moj približek razlagi, toliko, da si nisem obrobil oči, ker je v časih s konca osnovne poslušala punk in pa tudi Game Over, ker so boleli, vendar sem se pravi trenutek spomnil, da ji je bil na nek način všeč tudi Steve Urkel sam ali pa recimo naša gluha ravnateljica, ki so jo brez pretiravanja vsi imeli za slovnično-fonetični fosil, ki govori pametno, če starši to trdijo, sicer pa nerazumljivo podlo, kot se za avtoriteto spodobi in sem sestrino barvico za oči iz preventive pustil nedotaknjeno. Kot da ji ne bi dal vedeti, da sem prišel tja zaradi nje in ne za njen boljši izraz in izrasoslovje in mi sploh ni bilo lahko. Ta ženska še vedno ni iz tega sveta. Če tako govori z vsemi, mi ni jasno, kako da se še ni našel od kje nekdo, da jo pokonča z valjarjem in ji omogočil enega od tistih, ki bi ji eventuelno bolje pristajali. Jaz ne morem z njo preživeti pet minut brez da bi si želel na Jamajko. Pa na morje sem hotel z njo pa na proslavo ob dnevu državnosti pa na tržnico po gobe pa na 1.aprilsko ribo velikanko pa vse sorte neumnosti no sem planiral z njo, ko sva skupaj dežurno nosila malico od kuhinje do razreda. Nisem ji povedal, ste normalni? Brisanje table sem ji prepustil, da sem jo lahko vsaj takrat gledal. V zameno sem zalival rože v petkih po pouku. Vedno je ždela zadaj pri oknu, če je le bilo mogoče, odprtem (zatohlo smrdi tu, niste normalni) in razveselila jo je lahko le rekordno popisana/porisana miza. Takrat sploh ni imela potrebe, da bi imela zvezek in peresko kot vsi drugi in ti je rekla, če ji posodiš list in kemik, ker ga je pozabla in rabi to? Kaj je potem sploh imela v torbi? Prav ta ženska mi mora zdaj reči, da njej nekako še vedno ni do tega, da bi sanjala oblake, če jih ima nad glavo. Kako more. Jaz jih vidim pač ne. Ljubim jo. To ji bi rad zagotovil. Samo to. Z levo roko nekako ne gre. Desno imam v gipsu ali jo pa še bom imel, ker z levo ne gre in si bom sodil sam. Na koncu sem z živci, brez službe, ker ne prenesem razgovorov za službo, ponarejevalec sem, vse tudi nekako zaradi nje, če že, ona pa vidi oblake nad svojo glavo. Sošolke sem vedno ljubil iz samega srca. Poročil bi se lahko z njimi, če ne bi govorile ali preveč ali premalo. Zanjo sem vseeno še vedno prepričan, da ima vsebino in so besede nekajkrat letno vrele iz nje, da bi ji v spominsko knjigo narisal medveda, skritega za deblom, v rjavem, tiho pa je bila večino časa, ker se ji ni zdelo vredno diskutirati o tem, o čemer bodo itak drugi, po možnosti najbolj nekredibilni, debilni, obilno diskutirali. Štos je samo v tem, da me je bilo sram priznati, kaj si o tem mislim. Vrhunska bedarija s korenom in kvadratom. Otroci za vedno se vendar morajo igrati. To je v naravi bujno zelenje, ki obdaja deponijo.