Življenjepis mojega kiparstva ob njegovi 50- in moji 70-letnici, kot je naslov Černetovega eseja, daje odgovor na mnoga vprašanja, tako glede razvoja kot umetniškega nazora, kar je pri avtobiografskih zapisih pravzaprav redkost. Njegovi zgodnji številni umetniški stiki so predstavljali tihi pogoj za opredelitev in izbor umetniške poti. Pravzaprav se zdi, kot da je avtor dobival vseskozi same spodbude (Savinšek, Maleš, Pirnat, Gorše, Birolla ...). Priznava, da ga kasneje, ko je že po diplomi iskal svoj izraz in svojo vsebino v življenju in naravi, moderni evropski kiparji niso zanimali, kar bi bilo morda lažje, a ne več njegovo. Presenetljivo je njegovo priznanje, da je na osamosvojitev ali premik v kiparskem iskanju vplivalo njegovo pogosto spremljanje pogrebov na Žalah (cikel Pogrebci). Tehtno je pričevanje, kako je z gline (mavca) prišel na obdelavo lesa in kako je analiziral kiparsko zbirko v Narodni galeriji (od romanike in gotike do baroka). Pod temi vplivi se je njegovo kiparstvo razvijalo do zadnjega obdobja, nekakšnega »rokokoja« barvne žgane gline, pred tem pa obdobja kakih dvajset let barvanega lesa.