Nedvomno je usmeritev v politični in ekonomski interes, ki potiska v drugi plan duhovno in moralno poslanstvo cerkve, orientacija, ki je značilna za slovenski katolicizem že od časa rekatolizacije po meščanski revoluciji. Model avtoritarnega vodenja cerkve, ki pogojuje tudi avtoritarno obnašanje do laične družbe, je utemeljen v sami ideologiji katolicizma. Avtoritarizem daje prednost dogmatični strukturiranosti mišljenja in nedemokratičnemu delovanju ter nima posluha za kritično presojanje in za prilagajanje družbenim spremembam. Zato je temeljni odnos katolicizma do sveta in človeka avtoritaren in ne dialoški. Dialog, ki je avtentičen izraz evangeljskega oznanila, Katoliška cerkev sicer deklarira kot družbeno potrebo, nikoli pa ga ne razume kot pogovor enakovrednih partnerjev. Korenin katoliškega konservativizma je veliko in jih velja upoštevati. Toda povečini gre pri njih za izraz same doktrine in strukturiranosti katolicizma, torej za notranji problem cerkve, na katerega od zunaj ni mogoče veliko vplivati.