Toda po drugi strani ni naključje, da je upoštevanja vredno število držav v svoje ustave ali zakone zapisalo, da se sme spreminjati volilni sistem le z dvotretjinsko večino, saj način volitev pomembno vpliva na delovanje države in družbe. Na Dnevnikovih straneh najbrž ni več treba podrobneje razlagati, da sorazmerni in kombinirani sistem razmeroma natančno preslikavata politično voljo ljudstva v parlament, in zaradi nekoliko večjega števila strank zahtevata izrazito dogovorno in h kompromisom nagnjeno politično kulturo, v kateri se mora celo tak demagog, kot je Haider, trdo pogajati in se prilagajati drugim, če želi dobiti del oblasti medtem ko večinski sistem pušča cele segmente prebivalstva brez svojih političnih predstavnikov in hkrati dopušča izrazito avtoritarno vodenje države, pri čemer bi tudi Haider z malce sreče v njem s skoraj enakim številom glasov lahko celo dobil možnost, da sam sestavlja vlado. Ne morem se namreč strinjati z vsemi tistimi, ki verjamejo, da bi se volivci a priori odločali za ne-haiderjevega kandidata, če bi se ta v dvokrožnem večinskem sistemu v drugem krogu pomeril s Haiderjevim človekom, saj so si zahodni komentatorji razmeroma enotni v oceni, da Haider ni prišel na oblast le zato, ker del Avstrijcev ni razčistil z nacistično preteklostjo, ampak predvsem zaradi tega, ker so se ljudje naveličali rdeče-črne koalicije, ki se je po dolgih letih uspešnega vladanja nekoliko povampirila v svojih političnih manirah.