Ob svojem nastanku je Slovenija kot država nasledila cele vrste sestavin, značilnih za totalitarno državo, izpod katere se je osvobodila. Osamosvojitev sama po sebi pa, kot je bilo ugotovljeno, še ni spremenila notranje sestave družbe, ki jo je izoblikovala Komunistična partija. Za to sestavo je bilo značilno, da je bila družba nekako dvopolno razdeljena na ozko vodilno plast partijskih hierarhov in na atomizirani preostali večinski del, formalno in tudi dejansko enak v svoji brezmočnosti, ker je bil odvisen od države in ni razpolagal z nobenimi izvori lastne moči. Ni imel lastnine v gospodarstvu, tudi na negospodarskih področjih so bila gmotna sredstva v rokah države, vsi udeleženci v teh dejavnostih pa postavljeni v položaj mezdnih delavcev. Ob prevratu se vodilna struktura tega večinskega dela, ki je prevzela vodstvo države, ni mogla usesti drugam kot na stol, ki ga je morala izprazniti prejšnja vodilna partijska elita; ta pa je bil izrazito prilagojen avtoritarnemu vodenju države. Še več, država je bila sredstvo, s katerim naj bi Partija spremenila družbeno strukturo v skladu s svojimi ideološkimi predpostavkami. Novo vodstvo ni imelo druge izbire, kot da z istih položajev izkoristi državo, da v obratni smeri vzpostavi novo strukturo demokratične družbe. Novo vodstvo seveda ni moglo uporabljati enakih sredstev kot Partija, saj bi to pomenilo protislovno ravnanje proti lastnemu cilju, vendar je vse ukrepe izvajalo bolj ali manj brez neposrednega soglasja državljanov, razen načelnega, da vzpostavi novo, demokratično družbeno ureditev. Povsem logično je bilo, da je bila vsa politična moč osredotočena v političnem podsistemu. Vsi ostali družbeni podsistemi so se šele oblikovali, v vsakem primeru pa so ostajali brez svoji vlogi potrebne politične moči. To razmerje moči je ostalo v svojem bistvu nespremenjeno vse do današnjih dni.