Avtocesta na jug je bila prekrita z desetimi centimetri snega na pet centimetrov ledu, s piramidasto verigo ledene sodre namesto prekinjene črte med pasovoma. Sneg se je kopičil na vetrobranskem steklu, medtem ko je na levi Beograd pogoltnila noč. Erik bi obiskal prijatelje anarhiste, ampak nam se je mudilo v Bagdad. Prav je prišlo pivo, ki je slovenskemu bobu med drvenjem proti Nišu dalo potrebno mehkobo za volanom. Kljub vsej pozornosti smo med pluženjem kupov snega izgubili sprednjo registrsko tablico. Na koncu avtoceste Bratstva in edinstva nas je mitničar okarakteriziral za avtobus in nam pobral astronomskih 70 evrov. Naš proračun je vidno hiral, pa smo bili še vedno v Evropi. V okolici Pirota smo utrujenost zatolkli s kupom mesa in frakeljčki slivovke. Previdni Bolgari so nas spustili naprej, čeprav jim arabska kaligrafija ni šla v račun. Sofiji smo se ognili v širokem loku. Nekje pred turško mejo smo na opuščenem postindustrijskem arealu izdelali fenomenalno repliko izgubljene tablice. Kmalu zatem smo padli v radarsko zasedo brez radarja in v maratonska pogajanja o višini takse na veter z Zahoda. Kako se svet spreminja, povsod en sam biznis, ampak bolj ko greš na vzhod, manjši je biznis: trgovinice, kioski, stojnice s predmeti, ki jih noče nihče, še najmanj prodajalci. Strogi turški kontrolorji so nas nagnali na leden veter in nas dobro vzeli pod lupo, čeprav še vedno manj kot večino drugih smrtnikov. Ko smo opravili s policijo, vojsko, carino, devizno in sanitarno inšpekcijo, se je za nami pognal trop sestradanih psov. Na prvem avtocestnem izvozu smo zavili do mesteca Havsa, parkirali pred slaščičarno in globoko izdihnili. Ne za dolgo, obstopili so nas ljudje, radovedni, naklonjeni, nam prinesli čaja in slaščic, nas povabili sem in tja, se slikali z nami v vseh mogočih kombinacijah in se strinjali, da je vojna en velik šit. Zadnji del poti do Istanbula je bil najtežji. Viharni veter je vodoravno šibal kepe snega čez cestišče, nevajeni vozniki so množično drseli v ograje ali drug v drugega, taki smešni karamboli, vse v upočasnjenem posnetku. Potem je padla noč, promet se je zgostil do bolečine, neskončne kolone rdečih luči so se s hribov spuščale v deset- ali kaj vem koliko milijonski Istanbul. Bil je petek, vse se je vračalo in zvračalo v epicenter. Absolutno fascinantno. Čeprav je ena od žariščnih točk velemesta, smo Taksim square našli bolj po naključju kot ne. V kotu ene od avtobusnih postaj so nas, popolnoma premočeni, čakali Erikovi prijatelji anarhisti, ki jih je celo Lešek nemudoma vzljubil, saj so nam nudili toplo zavetje in pivo v ekstra avtentični proletarski špajzi. Na prvi pogled rahlo paranoični fantje, na drugi pa ne brez razloga turška država sname rokavice, ko gre za oporečnike, kaj šele za ljudi, ki spadajo v skrajni sektor levega spektra. Ne vem, ali je bila slaba karma ali kaj, ampak v trenutku, ko sem ugasnil motor kombija, je v celi četrti zmanjkalo elektrike. Debate o boljšem jutri so utonile v soju sveč.Jutranja sivina je poetično nakazovala začetek ere mračnjaštva. Vsi krmežljavi smo se ob desetih privlekli do sejne sobe nekega delavskega sindikata, kjer so imeli predstavniki Živega ščita eno od mnogoštevilnih tiskovk. Občevanje z mediji jim je šlo dobro od rok, to da, drugače pa je eden od avtobusov fatalno crknil v Rimu, zaradi avtoritarnega vodenja konvoja je mnogo udeležencev dezertiralo, Kenneth OKeefe se je šel na turški meji frajerja, ni hotel pokazati potnega lista, kajti on da je državljan sveta. Turški mejaši so ga brez ceremonij izgnali nazaj v Italijo. Tam se je cirkus nadaljeval. Šele ko je vrli Kenneth ugotovil, da ga Italijani nameravajo ročno poslati v domovino, je iz zadnjega žepa pričaral (rezervni? ognjevarni?) ameriški potni list in v svoje presenečenje s to gesto tako razkuril karabinjerje, da so ga dejansko poslali tja, kamor spada. Gibanje je izgubilo svojega liderja, ampak liderji vznikajo kot gobe po dežju, če je klima ugodna, in tako je tiskovko vehementno izpeljala že omenjena dopisnica BBC, častitljivo sivolasa gospa Sue Darling. Odlično ji je asistiral John Ross, enooki aktivist, pesnik in deaktivirani dopisnik iz Južne Amerike za eminentno ameriško časopisno tvrdko. Imidž je s čustvenim štihom nadgrajevala mična blondinka, tako mlada, pa že Norvežanka, ki ni rekla niti besede, samo kljubovalno je zrla v obraz usodi, ki jo je okrutno ločila od zaročenca Kennetha. Idilo je malce kazil šofer in navigator Joe, ki je v rokah nevpadljivo mečkal modelček rdečega londonskega double-deckerja. Kaj se človek vrača v rosna leta, naj mu skočim po liziko, sem tuhtal, dokler nisem na modelčku opazil reklame za neko turistično agencijo. Glede na število prisotnih medijev je bilo mogoče sklepati, da je zanimanje turške javnosti izredno, glede na njihovo navijaško naklonjenost pa seveda, da je velika večina bralstva zelo proti tej vojni. Uradni del tiskovke se je iztekel v efekten konec. Medtem ko so najbolj eksponirani posamezniki dajali individualne intervjuje, se je nam prišlekom začela svitati realnost konvoja. Kot že rečeno, se je glavnina udeležencev razočarano vrnila na svoje domove, nekateri so znervirani nad počasnostjo sedli na prvo letalo in se podali v Aman v Jordaniji. Preostanek ekipe je bil popolnoma dezorientiran in tako hudo spričkan, da ga je družil samo še jasen pro- ali kontra- Kenneth OKeefe sentiment. Gibanje je bilo na tem, da razpade, še preden prestopi Bosporski most, se je zdelo. Natančnejši pogled je rahlo omehčal črnobelo tragikomedijo: skandinavski anarhisti so bili skupaj z nekaterimi posamezniki imuni na frakcijske boje, italijansko-kanadska naveza je že odbrzela naprej z lastnimi prevoznimi sredstvi. Ko je vajeti prevzela močna in odlično organizirana turška skupina in med drugim dodala nekaj kombijev, polnih ljudi, je na obzorju zamežikal žarek upanja. Prikazala se nam je Eva, polna afriškega sonca in dobre energije, in s sabo prinesla videokamero, ki nam jo je velikodušno posodil Andrej Kregar. Balkan sobranje je soglasno sklenilo, da naslednjega dne nadaljujemo pot. In potem se nam je priključil še domačin Faruk, marksist-leninist, socialdemokrat in zavarovalniški agent, vse v eni osebi. S tem je bil prag multikulturnosti in multinacionalnosti dosežen, vsaj kar se mene tiče. Poleg Faruka smo imeli Evo pravnico, ki je nekaj časa delala na evropskem sodišču v Strasbourgu, pa potem v BiH za Evropsko unijo, dokler ni vsega pustila in v Burkini Faso priskočila na pomoč pri izboljševanju šolskega sistema. Imeli smo Anniken, ki je pustila študij filma v Pragi, tako zelo jo je zrevoltiral Imperij zla, imeli smo Leška, ki je bil za WTO, Svetovno banko in vse to, ampak brez krvi prosim, pa Erika, ki je pisal pronicljivo zajedljive komentarje o svetovnopolitičnih fenomenih, obnašal pa se je za spoznanje bolj na prvo žogo. Imeli smo Marto, bodočo doktorico socialnih ved in hkrati ostrostrelno aktivistko, ki je znala, kot le malokdo, povezati stremljenja ulice z mehanizmi družbene nadgradnje, in naposled mene, ekstremnega sredinca, po domače fakiča, ki se rad ovija v iluzionistično togo nevtralnosti in prekriva krhko srčiko z avtoritativnimi gestami. Eva me je z užitkom klicala daddy. Popoldne smo prebili v orientalsko polikanih uličicah v okolici Modre mošeje in sekundirali Eriku in Lešku, ki sta hotela preizkusiti vse znamke turškega piva. Zjutraj smo se pognali čez Bospor, skozi ogromna satelitska naselja, v hribe in sneg. Babilon, babilon, mi je odmevalo v glavi, kadar komu od nas ni zvonil gsm, kot že celo pot. Bili so vrli slovenski novinarji s prošnjami za komentar o tem, onem in kdovečem. Bolj ko smo jim razlagali, da so tovrstni medkontinentalni pogovori za nas enostavno predragi, bolj vneto so klicali. Ko smo jim dali Leškovo številko, ki se je kot dober ekonomist oskrbel s turško sim kartico, in izklopili svoje brenčače, je ujma potihnila. Prekobalili smo se čez zadnjo gorsko verigo, pred nami se je zableščal biblično zasneženi anatolski plato. Srce mi je zapelo: uaha, neskončnost. In temu primerno prešerno je bilo vzdušje. Obešenjaške šale, Erikove vizije Novega svetovnega reda, samozavestne in zahtevne ženske: Faruk se je s težavo in počasi privajal. Ampak v Ankari se je debelo izkazal, ko nam je zorganiziral poln penzion v počitniškem domu sindikata učiteljev. Naslednjega jutra nam je pri stranki Svoboda in demokracija izboril sredstva za poln tank nafte, božji dar, saj so cene v Turčiji absolutno na evropskem nivoju. Mutlu, lokalni kontakt, nas je dve noči vodil skozi urbano kulturo, v lokale, kjer se je plesalo in pelo v kurdščini jeziku, ki je bil še nedolgo tega prepovedan. Samo še Armenci se vrnejo, pa bo pravici zadoščeno. Prvo noč, ravno smo povečerjali v veliki jedilnici počitniškega doma, ki je imela flair Mikličevega Pen kluba v Ljubljani, se je pred nami pojavil James Martone, dopisnik CNN-a iz Ankare, in nas zasul s kanonado vprašanj. Bil sem oportuno nesramen, in ko je Erik začel pomenljivo vstajati od mize, se je možakar pobral. Vprašanje, kako nas je zvohal, je neprijetno obviselo v zraku. Faruk je iz prsnega žepa potegnil dve do tri teorije zarote, jaz pa sem mu pariral z anekdoto o moji sestri, ki živi v ZDA in ki zadnje čase dobiva od mene prazne mejle, in ko sem jo enkrat po telefonu za hec pobaral, če jo kaj tare osama, osama, osama, je bila linija (prvič kaj takega) prekinjena. Poleg spoznavanja dražesti lokalne kulture, specifik turških računalniških tipkovnic in nočnega življenja je bila glavna tema postanka v Ankari pridobivanje vizumov. Nad sirskim vizumom smo kmalu dokončno obupali. Odnosi med Irakom in Sirijo so bili skisani že vse od časov, ko se je prej nadnacionalna stranka Baas razcepila na sirsko in iraško strujo. Od takrat so bili diplomatski stiki bolj ali manj zastrupljeni in zreducirani na minimum. Temu primerno je bilo tudi razumevanje sirskih konzularnih predstavnikov za naš projekt. V ponedeljek, 10. februarja 2003, je v Ankaro pribrzela turška predhodnica Živega ščita in se nemudoma spopadla s pridobivanjem iraških vizumov, ki jih večina ščitnikov še ni imela. Iraški ambasador se je izkazal za zelo spretnega občevalca z mediji, celo Jamesa Martona je vsaj malo očaral, a vizumov do polnoči še vedno ni bilo. Situacija je postala zaskrbljujoča, saj je bil naslednjega dne kurban bajram oziroma bajram aid-duha, eden največjih praznikov v islamskem svetu. Eva in še nekaj agilnih posameznikov se je odločilo za prenočitev, beri mehko zasedbo ambasade, v upanju, da bodo na ta način pospešili izdajo vizumov. Ostali smo se še enkrat potopili v čare nočnega življenja, najbolj izdatno Erik in Anniken. Vrnila sta se ob zori, vsa penasta, Erik pa še malce agresiven, turški policaji so bili tik na tem, da uporabijo strokovne prijeme. Bila je ena tistih noči, ko se pretirano bratenje z neznanci nenadoma sprevrže v hudo kri: Erik je v precej nejasnih okoliščinah ostal brez prebite pare. Zakaj je ves denar vlačil s sabo, in to v gotovini, je drugo vprašanje. Pepelnik je šel v steno, TV-sprejemnik je zaradi mojega čvrstega objema ostal cel, finančno stanje naše odprave pa je iz slabega zdrsnilo v porazno. Zjutraj smo na urgentnem sestanku po najboljših močeh redistribuirali cekine. Kljub najboljšim namenom je bilo jasno, da nas razen čudeža nič več ne more rešiti iz keš godlje. Prisrčno smo se zahvalili osebju učiteljskega doma za prijaznost in toleranco, se opravičili za Erikov pripetljaj in pospravili prtljago. Zunaj nas je čakalo presenečenje, naš kombi je sameval na zaklenjenem parkirišču, bil je praznik, seveda. Odbili smo ključavnico in vratarju za šipo vratarnice zataknili pisemce s primerno odškodnino. Opoldne smo imeli pred trgovskim centrom hibrid demonstracije in tiskovne konference. Bilo je ogromno robocopov, veliko novinarjev in manj občinstva. Ob koncu se je pojavila turška aktivistka in prizadetim razdelila potne liste z iraškimi vizumi. Uro kasneje smo se čez zasneženo anatolsko planoto zapodili na jugovzhod, kmalu ujeli Salihov kombi in dirkali z njim do postanka v soteski med vulkanskimi tritisočaki. Vrvež kamionov, avtomobilov, družin, posameznikov in od utrujenosti izpraznjena glava in topa čutila. Potovanje je smiselno samo, če ga opravljaš spočit in brez peze časovnih rokov. Še posebej, če je ta rok začetek ameriške virtualne in realne vojne: bomo prišli pravočasno, bomo prepozni? Bila je noč, ko nas je obliznil soj južne prestolnice Adane. Dobro uro kasneje sem prekinil brundanje dizelskega motorja, pod palmo, ob morju, Iskenderun. Pričakal nas je Ahmet, priljuden človek, na meji med možakarjem in starcem, ki je od Mutluja prevzel štafetno palico skrbi za nas. Malo smo se sprehodili po lepo osvetljeni rivi. S hribov nad nami so pikirale hladne zračne mase, ostra svežina je odnašala na odprto morje vonj pristanišča in turizma. Za hribi je bila Sirija. Ko smo se oskrbeli s pripomočki za sproščanje popotniških krčev, smo se odpeljali v hrib in se nastanili v ledeno mrzlem stanovanju Ahmetove sestre, ki je na Švedskem zaključevala epopejo z imenom začasno delo v tujini. Pričakal nas je Abdul, Ahmetov protipol. Ahmet, intelektualec, odvetnik zatiranih, dokler mu režim ni odvzel odvetniške licence, Abdul, delavec, street-fighter, zatirani, totalna faca, arhetip proletarca, s stisnjeno pestjo ob baskovki, izpod katere je silila neupogljiva gošča kodrastih las.