Problem popustljivega pristopa v vzgoji, ki je v resnici precej ponesrečen odgovor na prej prevladujočo avtoritarno vzgojo, je po njihovem mnenju res mednaroden, a hkrati specifičen, kajti razlikuje se od družine do družine. Tisto, kar je skupno vsem različicam permisivne vzgoje, je to, da starši ne želijo ali ne zmorejo prevzeti osebne odgovornosti kot ključne drže pri vodenju otroka. Dejstvo je, da otroci potrebujejo starševsko vodstvo; bolj kot vse si želijo spoznati, kdo so njihovi starši, vedeti, za čim stojijo, kje so njihove meje, kakšne so njihove potrebe in vrednote. Otroci, ki ne vedo, kdo so njihovi starši v resnici, postanejo zbegani in osamljeni; tisti, ki so bili ves čas v središču pozornosti in jim je bila več let ugodena sleherna želja in muha, pa sčasoma izgubijo sicer prirojen občutek za druge, torej empatijo, in socialne kompetence. Nekateri otroci upravičeno zaslužijo vzdevek mali tirani, toda odgovornost za to nosijo starši. Velikokrat pretirano popuščajo otroku tudi zato, ker se ne marajo ali pa se še ne znajo odgovorno spoprijeti z otrokovo voljo ali ne znajo razmejevati med otrokovimi željami in potrebami ter ne prenesejo njegovega razočaranja ali nezadovoljstva.