Kaj otrok potrebuje? To vprašanje je zelo pomembno. Ali naj se zanesemo samo na to, kar on sam izrazi za svojo potrebo? Ali naj gremo v drugo skrajnost in ga sploh nič ne vprašujemo po njegovih potrebah? Ne ena in ne druga skrajnost nista dobri. In vendar se v današnjem času lomijo vzgojni modeli prav na tem vprašanju. Avtoritarna vzgoja izhaja iz nekakšnega stališča, da otrok pravzaprav nima pravice do lastnih potreb, da mu tako potrebe kot njihovo zadovoljevanje pač urejajo, določajo starši. Permisivna vzgoja je šla v drugo skrajnost tako, da mu prepušča preveč pravic pri izbiri in zadovoljevanju svojih potreb. Otrok, vzgojen v avtoritarnem vzgojnem okolju, nekako zaduši v sebi občutljivost za lastne potrebe, se podreja drugim. Otrok, vzgojen v permisivnem ozračju, pa je preveč okupiran s svojimi potrebami, zato pogosto postane nesocialen, ker je vajen, da okolje zadovolji vsako njegovo trenutno potrebo, pa se tudi ne nauči izbire med potrebami, odrekanja …, postane nestrpen, nezadovoljen.