enem najtežjih delov vzgoje, postavljanju meja, je 16. tm. spregovorila mag. Marinka Pahole, ki se ukvarja v Ljubljani s psihodramo mladostnikov in odraslih. V uvodu je poudarila, da je postavljanje meja danes pravzaprav problem staršev. Ti jih tako težko postavljajo, ker imajo občutek, da s tem nimajo radi svojih otrok. Vendar otrok potrebuje mejo, ker se le ob njej lahko odloča in je meja neka ločnica med njegovo svobodo in svobodo drugega. Psihoterapevtka je obravnavala tri vrste vzgoje: avtoritarno, permisivno in vzgojo za odgovornost. Zelo ostro postavljena meja pri avtoritarni vzgoji ne daje otroku možnosti, da bi se učil sam odločati. Ko bo pritisk nad njim prenehal, se bo pokazala šibka stran take vzgoje: otrok ne zna preudarno izbirati. Fasciniran bo od tega sveta in življenje bo zajemal z veliko žlico, ker življenju ne vidi “v notranjost”. Imel bo velike težave. Permisivna vzgoja, ki ima v ozadju filozofijo ”naj imajo otroci to, česar mi nismo imeli”, je v resnici mehka oblika agresivne vzgoje in prav tako škodljiva kot prva. Razvajen otrok, ki dobi vse, ne da bi se potrudil, bo kmalu doživel, da v svetu tako ne gre. Zato se bo v družbi čutil izključenega, nesposobnega in nesamozavestnega. Predati take otroke svetu je agresija in kaže na nesposobnost in neodgovornost staršev. Poleg tega imajo taki otroci občutek, da niso ljubljeni in da