Tokratni pogovor, ki ga je o knjigi Rojstvo države vodil domačin ddr. Igor Grdina, je navrgel nekaj lucidnih misli in idej, začinjenih z Bučarjevo neposrednostjo. »V Jugoslaviji smo imeli zgolj avtoritarno vladavino osebnosti, prelepljeno z etiketo komunizma. Tito je bil prej tip orientalskega despota kot primer vzornega komunista. S svojimi dejanji je nemalokrat negiral inštitucijo partije. Ta pa je bila obsojena na propad že s tem, ko ni uspela zlomiti Cerkve kot samostojnega subjekta znotraj države. Na čas Dolomitske izjave lahko danes gledamo kot na čas zamujenih priložnosti. Takrat je bilo prelomno obdobje. Lahko bi se obrnilo drugače. Dejstvo pa je, da Slovenci v tistem času nismo premogli usposobljenih in dovolj razgledanih voditeljev. Tudi Kocbek temu ni bil dorasel.« Slovenije danes se dr. Bučar tokrat ni dotaknil, vprašanje zakaj imamo vse demokratične inštitucije, postopke in procese, ki jim ni kaj očitati, stvari pa vseeno ne delujejo, je tokrat ostalo brez odgovora. »Sicer pa je demokracija vladavina povprečnosti, v kateri samostojno mišljenje ni najbolj priljubljeno, bistvo politike pa je v sposobnosti podrejanja drugih, ne pa visoki inteligenci.«