Kako to, da Italijanov ne moti, da ji vlada tip, ki je hkrati premier, zunanji minister in medijski magnat, je seveda misterij. Tujina, vključno s Slovenijo, si s tem ni razbijala glave. In lepo prosim - le zakaj bi si jo!? Berlusconijeva propagandna mašina je spretno ustvarjala vtis, da je to za Italijo najbolje in da Italijani nimajo nič proti troedinemu despotu z bujnimi neofašističnimi zvezami. Nobene averzije. Kje neki. Sploh pa, hej, ljudstvo ga je izvolilo zato, ker je tako bogat, da mu ne bo treba krasti, še najmanj delavcem. To je bila le iluzija. Da Berlusconi ne bo prijatelj sindikatov in delavcev in da bo z njimi težko našel skupni jezik, se je videlo že z Marsa, iluzija pa se je dokončno raztreščila 23. marca, ko se je v Rimu na največjih povojnih demonstracijah zbralo nekaj milijonov ljudi - sindikati, delavci, brezposelni, opozicijske stranke, zunajparlamentarne stranke, antiglobalisti, akademiki, umetniki, učitelji, študenti, upokojenci in kar jih je še. Jasno, masa, ki je izgledala kot dobro organiziran in politično osveščen zgodovinski blok, je protestirala proti Berlusconiju in njegovim grehom - proti avtoritarni vladavini, proti rušenju socialne države in proti ignoriranju delavskih pravic. Besna multimilijonska armada je bila znak, da Italija gori. In da je tik pred samovžigom tudi Berlusconi.