Napoved o vojski na cestah, ne da bi veliko razlagala modalnosti svoje uporabe, je vlada prvič omenila v osnutku novega zakona o varnosti, ki ga je predlagala sredi junija. Italijanska kot tudi tisti del svetovne javnosti, ki še vedno poskuša doumeti početje staroselcev Apeninskega polotoka, sta legitimno pristrigla z ušesi. Vojska na cestah ni nikoli dobro znamenje za napredek demokracije, še posebno, če se ta pridružuje nekaterim drugim, s hitrostjo zvoka sprejetim ukrepom, s katerimi si Berlusconijeva vlada prizadeva – tako trdi vlada – v državi čez noč odpraviti desetletja vladajoč kaos. Način in hitrost, s katerima je vlada sprejela politiko trde roke do priseljencev ter na vrat na nos in s pomočjo vojske pod preprogo poskrila na tisoče ton neapeljskih smeti in nato svojemu premierju priskrbela še sodno nedotakljivost, sta Giovannija Sartorija, politologa, navedla k temu, da je Italijo razglasil za sultanat. Podobno Eugenio Scalfari, ustanovitelj La Repubblice, meni, da si je vladna večina zastavila cilj, da s spremembami ustave v deželi vpelje avtoritarno vladavino, ki bo dokončno ukinila sistem participativne demokracije.