Najprej o disidentstvu. Po mojem pojmovanju je za disidente značilno, da niso pripravljeni brez zadržkov slediti volji avtoritarne politične (ali druge) oblasti in svojo kritiko oblasti tudi javno izražajo. Za svoja demokratska prepričanja so praviloma pripravljeni veliko zastaviti, v skrajnih primerih tudi osebno svobodo. Za ljudi, ki so usmerjeni nasprotno od disidentov, bom zaradi njihovega nekritičnega sprejemanja avtoritarne oblasti uporabil naziv »verniki«. (V narekovaju pisano zato, da se jih loči od religiozno verujočih, ki z »verniki« vsaj idejno praviloma nimajo nič skupnega.) Ta skupina sprejema avtoritarno vladavino za najbolj primerno, vključuje se v njeno hierarhijo in se ji javno udinja, podobno kot jo disidenti odklanjajo. Ker sodobne avtoritarne oblasti sebe skoraj obvezno razglašajo za demokratične (bivše komunistične države so bile po imenih praviloma demokratične in socialistične, pa tudi Hitlerjeva stranka je bila po imenu socialistična) je tudi v leporečju »vernikov« zavzemanje za »pravo« demokracijo skoraj obvezno. Za ljudi te skupine tudi ni neetično, če začasno delujejo kot »disidenti«, to je takrat, ko je očitno, da bo prišlo do zamenjave avtoritarne oblasti, ki so ji do včeraj zvesto služili. Če je nova oblast demokratična v takem smislu, kot jo razumejo disidenti, bodo »verniki« aktivno delovali s ciljem, da v družbi ponovno zavlada avtoriteta (njena barva je manj pomembna), ki ji bodo lahko »verno« sledili. Tako pojmovanje »verništva« pomaga razumeti, zakaj se nekateri od nekdaj glasnih komunistov, ki so v tem času politično še aktivni, radi izpostavljajo kot nasprotniki komunizma, recimo z obrekovanjem bivšega predsednika Kučana. Tudi disidentiKo je premier tiho